Telegram papeža Benedikta XVI.
(14. marec 2008)

“Globoko ganjen sem prejel novico o smrti gospodične Chiare Lubich po dolgem življenju polnem sadov, ki je bilo zaznamovano z njeno neutrudno ljubeznijo do Zapuščenega Jezusa. V tej uri boleče ločitve z ljubeznijo zagotavljam svojo duhovno bližino sorodnikom in celotnemu Marijinemu Delu – Gibanju Fokolarov, ki se je rodilo iz nje, ter tudi vsem drugim, ki so cenili njeno nenehno zavzemanje za občestvo v Cerkvi, za ekumenski dialog in bratstvo med vsemi narodi. Gospodu se zahvaljujem za pričevanje njenega življenja, v katerem je znala prisluhniti potrebam današnjega človeka v popolni zvestobi Cerkvi in papežu. Njeno dušo priporočam Božji dobroti, da bi jo sprejel v Očetovo naročje in želim, da bi tisti, ki so jo poznali in se z njo srečali, občudovali izredne svari, ki jih je Bog izvršil preko njene misijonske gorečnosti in tako hodili po njeni sledi ter ohranili živo karizmo. S temi voščili vas priporočam Marijinemu materinskemu posredovanju in vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Benedictus PP. XVI

 

Nekatere misli in odlomki iz nagovorov bl. Janeza Pavla II.

Potem ko Vas je Bog poklical, da ste po krstu postala njegova ljubljena hči, Vas je hotel globlje zediniti s Kristusom, ubogim, čistim in pokornim po popolni posvetitvi njegovi ljubezni, da bi tako z nedeljenim srcem opravljala poslanstvo edinosti in usmiljenja med mnogimi brati in sestrami na vseh koncih sveta.
(…)
Po sledeh Jezusa, križanega in zapuščenega, ste dali življenje Gibanju fokolarov, da bi tako pomagali možem in ženam današnjega časa izkusiti božjo nežnost in zvestobo, ko med njimi živite milost bratskega občestva in so tako veseli in verodostojni oznanjevalci evangelija.

(iz pisma Janeza Pavla II. Chiari Lubich ob podelitvi častnega meščanstva Rima, 13. januarja 2000)

V sozvočju s cerkvenim učiteljstvom – posebno mislim na 2. vatikanski cerkveni zbor in na encikliko Ecclesiam suam mojega spoštovanega predhodnika, Božjega služabnika Pavla VI. – so fokolarine in fokolarini postali apostoli dialoga, ki je privilegirana pot za pospeševanje edinosti: dialoga znotraj Cerkve, ekumenskega dialoga, medverskega dialoga in dialoga z nevernimi.

(iz poslanice Janeza Pavla II. Chiari Lubich ob 60. obletnici nastanka Gibanja fokolarov, 4. decembra 2003)

 

V skladu z besedami Benedikta XVI. in bl. Janeza Pavla II. smo izbrali nekaj zapisov Chiare Lubich, ki govorijo o njeni težnji k edinosti človeške družine po poteh dialogov kot poteh za novo evangelizacijo.

»Rada bi bila ob vsaki od vas in vam govorila iskreno in z nežnostjo Boga; vam povedala, kaj doživljam v svojem srcu: tudi v tebi je Najvišji začrtal načrt Ljubezni. Tudi ti lahko živiš za nekaj velikega v življenju.
Verjemi: Bog je v tebi!
Tvoja duša v milosti in središče Svetega Duha: Bog, ki posvečuje.
Vrni se vase: išči Boga, svojega Boga, tistega, ki živi v tebi!
Ko bi vedela, koga nosiš v sebi!
Če bi vse zapustila Zanj …
Če bi to kratko življenje, ki beži in zaide za en korak prej vsak dan, usmerila k Bogu!
Oh!, če bi bil Bog kralj v tebi in bi bile vse zmožnosti tvoje duše in tvojega telesa služabnice tega kralja, v njegovi službi!
Oh!, če bi ga ti ljubila z vsem srcem, z vsem mišljenjem, z vsemi močmi!
Tedaj … bi se zaljubila v Boga in bi hodila po svetu in oznanjala veselo novico!
Bog je. Živi zanj.
Bog te bo sodil. Živi zanj.
Bog bo zate vse čez malo let, takoj bo ko konec tega kratkega življenja! Vrzi se vanj.
Ljubite ga.
Poslušajte tisto, kar hoče od vas v vsakem trenutku vašega življenja.
Storite to z vsem poletom vašega srca, tako da použijete njemu v službo vse vaše moči.
Zaljubite se v Boga!
Na zemlji je veliko lepih stvari! Najlepši je Bog!
Naj vaša mladost ne pobegne in naj se vam ne zgodi, da bi morali žalostni zaradi zgrešenega življenja ponavljati s svetim Avguštinom: „Kasno sem te ljubil! Kasno sem te ljubil, lepota, vedno stara in vedno nova!”
(…) Ne! Zdaj te ljubim, moj Bog, moje Vse! Zapoveduj in storila bom! Tvoja volja je moja! Hočem tisto, kar hočeš ti!
Zaljubiti se v Boga na zemlji pomeni zaljubiti se v njegovo voljo, dokler ga naša duša, ki je živela to službo zanj, ne bo videla in ga bo imela za vekomaj s seboj.«

Pismo iz leta 1943

Dialog znotraj Cerkve

»’Strastna ljubezen do Cerkve’, o čemer je nekega dne govoril papež Pavel VI. vlada v srcih pravih kristjanov.
Toda ta mora preiti iz ravni čustva na praktično raven, ko ljubezen do celotne Cerkve, take, kakršna je – z ustanovami, ki so sad številnih karizem, ki jih je Sveti Duh njej podelil in jih ji podeljuje – kliče po poznavanju in poznavanje prikliče novo ljubezen.
Tisto, kar krščanstvo uči na področju odnosov med posamezniki – ljubiti, poznati se, postajati eno z drugimi tako zelo, da si lahko povedo darove, ki nam jih je verjetno Bog podelil – mora biti preseljeno na družbeno raven, da bi tako poznali, cenili in ljubiti druga gibanja in dela v Cerkvi in vzbujali ter večali med vsemi medsebojno občestvo duhovnih dobrin.
Tedaj bo nastalo pravo sodelovanje, ki ga bosta hotela volja in srce in tako bomo resnično služili Cerkvi, ki jo ljubimo.
Če pa ne bi delali tako, bi bila naša “strastna ljubezen do Cerkve” čista retorika in to bi povzročilo, da bi se zaprli in osamili.
Poleg tega bi naša ljubezen do papeža pomenila samo prazno navdušenje in čustvenost, ker ne bi delili z njim tistega, kar on ljubi: življenje celotne Božje Cerkve.«

(Dnevnik, 1. junij 1967)

»Danes moramo živeti naše življenje nekako bolj preprosto: danes moramo živeti našo svetost, tako da imamo pred seboj, da mora zacveteti na gredi Cerkve, kjer diši že tisoč drugih vonjav.
Naš vonj moramo uskladiti s temi ali bolje, odkriti pravo naravo in polnost našega vonja v skladnosti z vsemi drugimi. Neizčrpni rudniki svetosti prinašajo Pisma, izročilo in sveto zgodovino človeštva do danes; če hočemo dobro poznati način meditiranja, se moramo zato zatekati k kontemplativnim svetnikom, katerim je Bog podelil neprecenljive karizme. In če bi hoteli opraviti duhovne vaje, ne moremo mimo svetega Ignacija, ki je učitelj v tem, kakor bo sveti Frančišek vedno učil vse, kaj je pravo uboštvo in sveta Terezija bo svetovala tistemu,ki bi rad dosegel svetost v kratkem času. Vrednotenje svetnikov pomeni, da v njih proslavljamo Gospoda.

(Na začetku šestdesetih let)

Ekumenski dialog

»Če mi, kristjani, zdaj, v zarji tretjega tisočletja ponovno pogledamo našo dvatisočletno zgodovino in posebej zgodovino drugega tisočletja, smo prav gotovo žalostni, ko ugotavljamo, da je bila ta pogosto zaporedje nerazumevanj, prepirov in bojev. In to je raztrgalo na veliko mestih Kristusovo suknjo brez šiva, in to je njegova Cerkev. In po čigavi krivdi? Prav gotovo so na to vplivale zgodovinske, kulturne, politične, zemljepisne in družbene okoliščine … A tudi zato, ker je med kristjani zmanjkalo zanje značilne zedinjevalne prvine: ljubezni. Prav tako.
Da pa bi mogli danes popraviti tolikšno zlo, moramo imeti pred seboj načelo naše skupne vere: Boga ljubezen, ki tudi nas kliče, naj ljubimo. V tem času je prav Bog ljubezen tisti, ki se mora v določenem smislu ponovno razodeti tudi Cerkvam, katerih udje smo. Ne moremo namreč misliti, da lahko ljubimo druge, če se ne čutimo globoko ljubljene, če ne živi v nas, kristjanih, gotovost, da nas Bog ljubi.
On nas ne ljubi zgolj kot posamezne kristjane, ljubi nas tudi kot Cerkev; in ljubi Cerkev glede na to, kolikor je ravnala v zgodovini po načrtu, ki ga je imel Bog nad njo. A ljubi jo tudi – in v tem je čudo božjega usmiljenja – kolikor ni odgovorila, ko je dopustila razdeljenost, a če zdaj išče polno občestvo z drugimi Cerkvami. Prav to tako zelo tolažilno prepričanje je povzročilo, da je Janez Pavel II. v zaupanju v Tistega, ki potegne dobro iz zla, na vprašanje: “Zakaj je Sveti Duh dovolil vse te razkole?”, čeprav priznava, da je to lahko bilo zaradi naših grehov, dodal: “… torej bi bilo mogoče, da so bili razdori tudi pot, ki je peljala in vodi Cerkev k odkrivanju številnih bogastev, ki so v Kristusovem evangeliju. Mogoče – nadaljuje papež – takšna bogastva drugače ne bi mogla priti na dan …”
Verovati torej v Boga, ki je ljubezen tudi do Cerkve. Če pa nas Bog ljubi, ne moremo pred tolikšno božjo dobrohotnostjo ostati prekrižanih rok. Kot pravi sinovi mu moramo vračati njegovo ljubezen tudi kot Cerkev. Vsaka Cerkev je skozi stoletja nekako okamenela sama v sebi zaradi valov ravnodušja, nerazumevanja, če ne celo medsebojnega sovraštva. Zato je v vsaki potrebna dodatna ljubezen; še več, potrebno je krščanstvo preplaviti z rekami ljubezni.
Ljubezen do drugih Cerkva torej in medsebojna ljubezen med Cerkvami, tista ljubezen, ki daje, da je vsaka dar za druge. Na tak način moremo predvideti v Cerkvi v prihodnosti, da bo resnica ena in ena sama, vendar se bo izražala na razne načine, opazovali jo bomo z raznih zornih kotov, obogatili z mnogimi razlagami.
Ni tako, da bi ena ali druga Cerkev morala “umreti” (kakor morda katera, morda majhna, misli), ampak se mora vsaka preroditi v edinosti. In tako bo življenje v prihodnji Cerkvi v polnem občestvu čudovita resničnost, privlačna kakor čudež, ki bo vzbujal pozornost in zanimanje vsega sveta.«

(Berlin, 19. november 1998)

Medverski dialog

»Posebej živ je te dneve, ko se zdi, da terorizem grozi z možnimi novimi podobnimi dejanji. In vendar v takih razmerah v izbranih in razsvetljenih duhovih vedno bolj prevladuje misel, da vse to ne more biti samo sad sovraštva med posamezniki ali med narodi, ampak tudi učinek delovanja temne sile Zla z velikim tiskanim Z.
Torej je stanje resno. Če stvari stoje tako, ni dovolj, da se taki nevarnosti upiramo s samo človeškimi silami. Potrebno je vključiti tudi sile Dobrega z velikim tiskanim D.
Vsi veste, kdo je to Dobro: predvsem je to Bog in vse, kar korenini v njem: svet duha, velikih vrednot, prave ljubezni in molitve.
Zato je bilo sklicano preteklega 24. januarja srečanje v Assisiju, mestu svetega Frančiška, na katerega je Janez Pavel II. drugič povabil predstavnike največjih verstev sveta, da bi skupaj prosili nebo za mir.
Toda mir je danes tako zelo dragocen, da se moramo v reševanje miru vključiti vsi mi: odrasli in otroci, odgovorni ljudje in preprosti državljani. Tudi vi, dečki in deklice.
Seveda, da bi vedeli, kako se moramo vesti, moramo dobro poznati globoke razloge za sedanje dramatično stanje.
Tudi nam je znano, da v svetu ne vlada pravičnost, da so v njem bogate in revne države. A božji načrt s človeštvom je, da bi bili vsi bratje med seboj, v eni sami družini z enim samim Očetom.
Prav ta neuravnoteženost je dejavnik, morda eden od najbolj odločilnih, ki poraja jezo, sovražnost, maščevanje in terorizem.
Kako torej vzpostaviti večjo enakost, kako vzbuditi delno skupnost dobrin? Jasno je, da ljudje ne bodo dali, če se ne bodo prej premaknila srca. V svetu je treba torej širiti ljubezen, tisto medsebojno ljubezen, ki bo porajala vesoljno bratstvo. Svet moramo preplaviti z ljubeznijo! In začeti moramo pri nas samih.
Tako storite tudi vi, otroci.
Lahko pa bi me kdo od navzočih vprašal: Ali je ljubezen, medsebojna ljubezen v soglasju z življenjskim slogom naših kultur, ki so nam jih predali?
Da, je v soglasju: pojdite in poiščite v vaših svetih knjigah. Našli boste in to v skoraj vseh, tako imenovano “zlato pravilo”. Krščanstvo ga izraža s temi besedami: “Kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim” (prim. Lk 6,31). In tako pravi Izrael: “Kar tebi ni ljubo, ne stori svojemu bližnjemu” (prim. Tob 4,15).
Islam: “Nihče med vami ni pravi vernik, če ne želi za brata tisto, kar si želi za samega sebe” (Hadit 13, Al Bukhari). In hinduizem: “Ne stori drugim, kar bi te bolelo, če bi bilo storjeno tebi” (Mahabharata 5: 1517). Vsi ti stavki pomenijo: Svojega bližnjega spoštuj in ljubi. In če ti, muslimanski otrok, ljubiš, in ti, kristjan, ljubiš, in ti, hindujec, ljubiš, se boste prav gotovo uspeli ljubiti med seboj. In tako med vsemi. Tako se udejanjajo deli vesoljnega bratstva.
Potem moramo ljubiti druge bližnje in vi posebej otroke, s katerimi se srečujete v vašem življenju: če namreč vsak ljubi sebi podobnega, lahko otroke lažje prepričajo in pritegnejo k velikim idealom drugi otroci.
Ljubiti torej: to je ena od velikih skrivnosti tega časa.
Ljubiti s posebno ljubeznijo. Prav gotovo ne z ljubeznijo, ki je namenjena zgolj lastnim družinskim članom ali prijateljem, ampak ljubezen do vseh, simpatičnih ali nesimpatičnih, revnih ali bogatih, majhnih in velikih, do tistega iz tvoje domovine ali iz druge, do prijateljev ali do sovražnikov … Do vseh.
In ljubiti prvi, tako da začnemo mi, ne da bi čakali, da bomo ljubljeni.
In ne ljubiti samo z besedami, ampak konkretno, z dejanji. In ljubiti se med seboj.«

(Rim, 26. maj 2002)

Dialog z osebami brez verskega prepričanja

“Dialog je medsebojno bogatenje, da se imamo radi, da se že imamo za brate, ustvarjati vesoljno bratstvo na tej zemlji, torej je to čisto nekaj drugega.
Seveda je dialog pravi, če ga oživlja prava ljubezen. Prava ljubezen pa je prava, če je nesebična, sicer ni ljubezen; kakšna ljubezen je? Je sebičnost. Vi ste mi postavili več vprašanj o tej možnosti, da bi pri ljubezni šlo za interes, tudi pri samem dialogu. Tak dialog bi bil grajen brez ljubezni, torej ne bi bil dialog, ampak nekaj drugega. Prozelitizem. Prozelitizem mora ostati zunaj teh vrat, ne more biti tukaj, kajti sicer ni dialoga. Dialog pomeni ljubiti, darovati tisto, kar imamo v sebi, iz ljubezni do drugega, in nato tudi prejemati in se obogatiti; to je dialog: postati, kakor pravijo naši gen, “ljudje-svet”, ki imajo v sebi vse druge in ki so uspeli dati tudi svoje. Tako bi rekla.
Spominjam se prvih časov, ko smo začele, kako nam je bilo svetovano, naj bo črta, katere se moramo držati, ljubezen. A tisto, kar nam je bilo zelo jasno, je bilo, da mora ta ljubezen biti nesebična; ne smem ljubiti tistega človeka, da bi ga osvojila, ne smem ljubiti, da bi imela skupinico zase, ne smem ljubiti, da bi vplivala na urad, v katerem delam ali na šolo… ne: ljubiti moram, da bi ljubila. Mi smo to delali iz nadnaravnih razlogov, ker je naše prepričanje krščansko prepričanje.
Tukaj lahko tako delamo, da bi prišli do bratstva, do vrednote vesoljnega bratstva.”

(Castel Gandolfo, 8. februar 1998)

»Del sveta ne veruje več, sveta, ki je poznal vero svojih očetov, a jo je odbil. V kriku upora, ko je hotel izkoristiti krščanske vrednote, je poskusil preseliti nebo na zemljo in odbiti nadčutno. Ustvarjena je bila družba, na katero lahko gledamo glede določenih vidikov kot na na glavo obrnjeno Cerkev. Zanje je vse tukaj, na zemlji. Boga ni.
Razpelo, ki jih bo spreobrnilo, ne bo tisto, kakršnega so kazali v prvih stoletjih Judom ali poganom, kajti tem našim bratom ni do odrešenja ne do vstajenja ne do prihodnjega sveta. Pokazati jim moramo razpelo, na katerem se Kristus zdi samo človek: potrebno je pokazati kristjane, ki tako zelo ljubijo te ljudi, da znajo izkusiti kot zapuščeni Jezus, če lahko tako rečemo, izgubo Boga za ljudi. Skratka, kristjane, ki znajo postati „kakor bi bil sam brez postave (Božje)” (1 Kor 9, 21), da bi odrešili lastne brate, ki so, kakor pravi Pavel, živi križani.
Tedaj bodo ti ateisti začutili privlačnost do teh preprostih, a celovitih ljudi, kakršni hočejo biti sami. In iz simpatije se bo razvil pogovor. In iz pogovora občestvo.
Jezus je v zapuščenosti razpelo ateistov, ker je zanje postal “ateizem”.«

(Rocca di Papa, 27. december 1971)

»Jezus ima za svoje zaveznike in prijatelje vse tiste ljudi, ki se borijo proti zlu in delajo, velikokrat ne da bi se tega zavedali, za uresničevanje Božjega kraljestva.
Jezus hoče od nas ljubezen, ki bo znala postati dialog, to je ljubezen, ki se ne zapira ponosno v svojo ograjo, ampak se bo znala odpreti vsem in sodelovati z vsemi ljudmi dobre volje, da bi skupaj ustvarjali v svetu mir in edinost. Zato si prizadevajmo odpreti oči na bližnje, s katerimi se srečamo, in občudujmo dobro, ki ga delajo, njihova prepričanja in bodimo z njimi solidarni ter se opogumljajmo medsebojno v življenju pravičnosti in ljubezni.«

(Avgust 1991)

Edinost, božja beseda

»Edinost, božja beseda. Če bi jo izgovoril Vsemogočni in bi jo ljudje uresničevali v vseh najrazličnejših prilagoditvah, bi se svet nenadoma ustavil v svojem običajnem teku, kakor v igri filma, in bi znova zagnal svoj tek življenja v nasprotno smer. Brez števila ljudi bi zapustili široko pot pogube in bi se spreobrnili k Bogu ter stopili na ozko pot … Družine, ki jih uničujejo spori, hladijo nerazumevanje, sovraštvo in ki so ohromele zaradi ločitev, bi bile znova povezane. In otroci bi se rojevali v ozračju človeške in božje ljubezni, postajali bi novi ljudje za bolj krščanski jutri. Tovarne, ki so pogosto zbirališča „sužnjev” dela v ozračju zdolgočasenosti, če ne že kletvic, bi postale kraji miru, v katerih vsak opravlja svoje delo v dobro vseh. In šole bi prekinile z omejenim gledanjem na znanje in bi vse oblike pojmovanja postavile za podnožje večnega zrenja, ki bi se ga učili v šolskih klopeh kot v vsakodnevnem razodevanju skrivnosti, ki bi jih zaslutili tako, da bi začeli iz kratkih obrazcev, iz preprostih zakonov, celo od številk …
In parlamenti bi postali kraji srečanja med ljudmi, katerim je veliko bolj kot do stališča, ki ga ima vsak, do skupnega dobrega, kjer ni prostora za zavajanje bratov ali domovin.
Skratka, svet bi postal boljši in Nebo bi se kot v zanosu preselilo na zemljo in skladnost stvarstva bi bilo nekakšen okvir slogi src.
Videli bi … To so sanje! Zdijo se sanje!
In vendar ti nisi prosil manj, ko si molil: ‘Zgodi se tvoja volja kakor na nebu, tako na zemlji’ (Mt 6, 10).«

(konec petdesetih let)