Pripoved z Madžarske: iz življenja nastaja teorija …
Psihopedagogika je začela uvajati novosti na področju gerontologije in tu so njeni novi teoretični prispevki.
Običajno pravimo, da je starost čas propadanja. Z nekaterih vidikov je res tako. Moja izkušnja pa me je prepričala o nečem drugem.
Štirinajst let delam v domu upokojencev kot strokovnjakinja za mentalno higieno. Senilnost je bila zame izziv. Najprej sem delala z otroki s posebnimi potrebami. Takoj sem razumela, da moram sprejeti probleme starostnikov za svoje in si prizadevati doumeti, kaj doživljajo. Tako bi bila kljub težavam in omejenostim starosti ta življenjska doba zanje dar.
Obogatili so me, ko sem poslušala njihove življenjske zgodbe. Pogosto sem sredi klepeta odkrila, koliko vrednot je v teh ljudeh, kako pomembne so besede iz evangelija: »Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15).
Naša družba pogosto ne ceni starosti. Besede Chiare Lubich iz meditacije “Morda še lepši” so me navdihnile. Chiara govori o različnih starostih in o »različnih lepotah. In vendar je ena lepša od druge. In zadnja je najlepša.« Nato nadaljuje: »Gleda Bog tako na stvari? Gube, ki brazdajo starkino čelo, upognjena in tresoča se hoja, skope besede, polne izkušenj in modrosti, mil pogled deklice in žene hkrati, toda boljši od ene in druge – vse to je lepota, ki je mi ne poznamo.«[1]
Pogosto se mi je zastavljalo predvsem eno vprašanje: Ali obstaja v tretji starostni dobi umetniška ustvarjalnost? Začela sem z delavnico, v kateri so se lahko ostareli preizkusili. Čutili so se koristni, saj kljub omejenosti zaradi starosti lahko ljubijo in se darujejo. Opazila sem ljubezen med njimi, ki jim pomaga v medsebojnih odnosih, in da so pozorni na probleme drugega.
Nekatere moje sodelavce so ta odkritja pritegnila, hoteli so spoznati duhovnost Gibanja fokolarov. Tako je nastala celica okolja.
V teh letih sem imela predavanja na več koncih države na temo: Ustvarjalni navdihi pri izvajanju socioterapije pri ostarelih. Povsod je bil odziv velik. Neki učitelj mi je svetoval, naj napišem knjigo, ker je bila po njegovem v univerzitetnem študiju potrebna ta teoretična novost, ki se rodi iz izkušnje in iz življenja.
Medtem sem začela organizirati občasne umetniške razstave in konference. Pet let vodim amatersko gledališko skupino, v kateri je skupna igra postala pripomoček za vzgojo osebnosti in razvoj sposobnosti. Tako ljudje postajajo občutljivi za življenje drugih in se jih naučijo poslušati jih in sprejemati njihove probleme.
Na osnovi teh izkušenj me je univerzitetni inštitut za študij gerontologije prosil, naj napišem za knjigo prispevek, v katerem sem popisala svoja razmišljanja.
Od lani učim socialno gerontologijo na tem inštitutu. Pozitivni odmevi kažejo, da so številni odprti in občutljivi za to novost, rojeno iz karizme Chiare Lubich.
Zsuzsa Horváth Varga, Madžarska
Običajno pravimo, da je starost čas propadanja. Z nekaterih vidikov je res tako. Moja izkušnja pa me je prepričala o nečem drugem.
Štirinajst let delam v domu upokojencev kot strokovnjakinja za mentalno higieno. Senilnost je bila zame izziv. Najprej sem delala z otroki s posebnimi potrebami. Takoj sem razumela, da moram sprejeti probleme starostnikov za svoje in si prizadevati doumeti, kaj doživljajo. Tako bi bila kljub težavam in omejenostim starosti ta življenjska doba zanje dar.
Obogatili so me, ko sem poslušala njihove življenjske zgodbe. Pogosto sem sredi klepeta odkrila, koliko vrednot je v teh ljudeh, kako pomembne so besede iz evangelija: »Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15).
Naša družba pogosto ne ceni starosti. Besede Chiare Lubich iz meditacije “Morda še lepši” so me navdihnile. Chiara govori o različnih starostih in o »različnih lepotah. In vendar je ena lepša od druge. In zadnja je najlepša.« Nato nadaljuje: »Gleda Bog tako na stvari? Gube, ki brazdajo starkino čelo, upognjena in tresoča se hoja, skope besede, polne izkušenj in modrosti, mil pogled deklice in žene hkrati, toda boljši od ene in druge – vse to je lepota, ki je mi ne poznamo.«[1]
Pogosto se mi je zastavljalo predvsem eno vprašanje: Ali obstaja v tretji starostni dobi umetniška ustvarjalnost? Začela sem z delavnico, v kateri so se lahko ostareli preizkusili. Čutili so se koristni, saj kljub omejenosti zaradi starosti lahko ljubijo in se darujejo. Opazila sem ljubezen med njimi, ki jim pomaga v medsebojnih odnosih, in da so pozorni na probleme drugega.
Nekatere moje sodelavce so ta odkritja pritegnila, hoteli so spoznati duhovnost Gibanja fokolarov. Tako je nastala celica okolja.
V teh letih sem imela predavanja na več koncih države na temo: Ustvarjalni navdihi pri izvajanju socioterapije pri ostarelih. Povsod je bil odziv velik. Neki učitelj mi je svetoval, naj napišem knjigo, ker je bila po njegovem v univerzitetnem študiju potrebna ta teoretična novost, ki se rodi iz izkušnje in iz življenja.
Medtem sem začela organizirati občasne umetniške razstave in konference. Pet let vodim amatersko gledališko skupino, v kateri je skupna igra postala pripomoček za vzgojo osebnosti in razvoj sposobnosti. Tako ljudje postajajo občutljivi za življenje drugih in se jih naučijo poslušati jih in sprejemati njihove probleme.
Na osnovi teh izkušenj me je univerzitetni inštitut za študij gerontologije prosil, naj napišem za knjigo prispevek, v katerem sem popisala svoja razmišljanja.
Od lani učim socialno gerontologijo na tem inštitutu. Pozitivni odmevi kažejo, da so številni odprti in občutljivi za to novost, rojeno iz karizme Chiare Lubich.
Zsuzsa Horváth Varga, Madžarska
[1] Chiara Lubich, Odsevi luči, Morda še lepši, Ljubljana 1996, str. 108.