Tokrat se napotimo na splet in njegove velike možnosti, pa tudi nevarnosti. Pred vami je članek z naslovom: Vrednost vzgojnih potencialov interneta (omrežja): delo Daniele Baudino iz Italije.
Družbena omrežja niso nov pojav, kljub temu pa še vedno nismo pripravljeni nanje. Naši prijateljski, družinski, poklicni kot tudi čustveni odnosi že vrsto let potekajo ne samo v skupnih življenjskih okoljih, ampak tudi na spletu. Preko družbenih omrežij, v klepetu ali v skupini, se povezujemo z marsikom, poznanim ali nepoznanim. Čeprav neprestano brskamo po spletu, se še nismo naučili dovolj učinkovito plavati v njem. Ne poznamo še pravil, ki bi nam omogočala ostati na površju in se izogniti »pastem«, ki jih internet skriva ter izkoristiti priložnosti, ki nam jih ponuja. To velja za odrasle, predvsem pa za mlade, ki se še manj zavedajo posledic svojih dejanj, ki težje upravljajo z svojimi čustvi in občutki, saj so še v izgradnji svoje osebnosti. Zato potrebujejo varne smernice in vodstvo, da bi se izognili konkretnim tveganjem zlorabe ali nasilja. Vzgajati čustvenost, učiti jih izražanja čustev, danes pomeni raziskovati vesolje digitalnih odnosov, ki niso virtualni, ampak realni, čeprav omejeni v času in prostoru. Brez dvoma je internet spremenil naravo družbenih odnosov. O tem smo se pogovarjali z Danielo Baudino, strokovnjakinjo digitalne vzgoje, mentorico v projektu UP2ME za vzgojo čustvenosti (celostne osebnosti) pri otrocih in najstnikih, ki ga Gibanje fokolarov razvija na vseh celinah.
Očitno je, da smo v digitalnem okolju vsi postali »sosedje«, zato je veliko lažje stopiti v odnos, celo samo enkrat, in to z osebo, s katero drugače ne tega bi nikoli storili. To s seboj prinaša tveganje, da naša razmerja postanejo bolj kratkoročna in torej bolj razdrobljena. Tvegamo, da naši odnosi postanejo vse bolj površni in da to vedenje prenesemo tudi na odnose zunaj digitalnega okolja.
Katere so iluzije, ki nam digitalno okolje ponuja?
Prva med njimi je ideja, da je količina, torej število prijateljev, všečkov, merilo naše veljavnosti. Prav tako prepričanje, da za ohranitev nekega odnosa ni potreben poseben trud, zavzemanje. Ali prepričanje, da lahko preko družbenih mrež spoznamo in si ustvarimo pravo podobo o neki osebi.
Kako lahko to razsežnost odnosov živimo ozaveščeno in pozitivno?
Moramo se zavedati, kaj vsako naše dejanje v digitalnem svetu pomeni na primer v smislu zasebnosti in ugleda ali na ravni odnosov, in razumeti, da je digitalno okolje samo ena od razsežnosti odnosa, ki lahko izboljša tudi druge razsežnosti, ne more pa jih nadomestiti.
Nevarnostim na spletu so posebno izpostavljeni najstniki, žrtve kibernetskega ustrahovanja (cyberbullying), porno maščevanja (revenge porn) ter zapeljevanja s strani odraslih. K čemu se nagiba medijsko izobraževanje mladih?
Mislim, da jim moramo predlagati modele, ki jih že poznamo pri drugih razsežnostih v realnem svetu. Najstnikom moramo pomagati razumeti, da ni vsakdo, ki ga srečamo na internetu dobronameren ter da obstaja precej nevarnosti, Moramo jih opozoriti, da je vse, kar delamo v digitalnem svetu, za vedno zapisano, kar pomeni, da moramo dobro premisliti, preden kliknemo.
Sexing je pogosta praksa med mladimi in pomeni pošiljanje seksi video posnetkov ali fotografij svojemu fantu ali prijateljem. Igra, ki pa lahko postane nevarna, če prejemnik, z namenom maščevanja ali za zabavo, te slike podeli na javnih platformah ter s tem postavi svojega prijatelja na sramotilni steber: porno maščevanje. Ti pojavi privlačijo pozornost zlonamernih, ne redko odraslih oseb. Ampak zakaj mladi zanemarjajo te nevarnosti in kako jih vzgajati predvsem k spoštovanju svoje lastne osebe?
Mladi zanemarjajo te nevarnosti, ker ne dojemajo materialnosti tega okolja (teh prostorov) in se ne zavedajo posledic, ki jih imajo njihova dejanja na spletu. Najstnikom je potrebno pojasniti, da nas spletne interakcije vključujejo kot celostno osebo in da so posledice naših dejanj zelo realne in trajne. Z njimi moramo veliko razmišljati o pomenu naših dejanj.
Vključeni ste v dejavnosti medijskega izobraževanja, med katerimi je tudi projekt Up2me, ki ga razvija Gibanje fokolarov. Glede na vaše izkušnje, ima lahko življenje on-line vzgojni potencial ali je to le možna past?
Verjamem, da je digitalna razsežnost plodna zemlja tudi za vzgojno-izobraževalno področje, saj je to kraj srečevanja, kjer lahko najdemo različne osebe z različnimi idejami, kar nam daje priložnost, da rastemo v naši človeškosti. Na primer razvijanje kritičnega pristopa ali zmožnosti, da svoje stališče postavimo pod vprašaj, izbiranje pravih besed, da ne bi ranili drugega, ki ne more slišati našega glasu. To so stvari, ki jih odrasli pogosto ne znajo narediti, v čemer lahko mladi postanejo strokovnjaki.
Claudia Di Lorenzi
Vir: www.focolare.org
