Urs, švicarski fokolarin, ki je veliko let preživel v Južni Ameriki, je govoril o svojem zavzemanju, da bi vsak dan živel evangelij, tudi tedaj, ko to ni lahko.
Čakalnica na polikliniki je bila zelo polna, ker je v istem času delalo več zdravnikov. Prosta sta bila samo dva stola: eden ob zelo elegantni gospe in drugi blizu gospoda, od katerega je prihajal zelo močan smrad – njegova obleka je bila zelo umazana . Morda je bil tam, da bi se ognil mrazu na ulici.
Prva misel je bila, da sedem zraven gospe, ker me je tisti smrad silil na bruhanje. Vendar me je prešinilo, da je Jezus v vsakem bližnjem, torej prav gotovo tudi v tem revežu. Nisem imel izgovorov: moje mesto je bilo zraven njega, njega sem moral izbrati prav zaradi tako slabega izgleda, saj je bil nekako “odvržen”. Tako sem sedel tja, premagal sem samo po sebi umeven gnus, ljudje pa so me presenečeno pogledali.
Ta človek me je takoj nagovoril: »Kako lep pulover, kako lepe hlače! Kako lepo bi bilo, če bi imel tako obleko!« Ko se je začel dotikati mojih hlač in ugotavljati njihovo kvaliteto ter navdušeno govoriti o moji obleki, sem se resnično počutil neprijetno.
Ljudje so me opazovali in čakali na mojo reakcijo. Popolnoma sem se mu posvetil, ravnal z njim lepo, nisem ga obsojal, v njem sem gledal brata. Ni bilo pomembno, če je bilo to, kar mi je govoril o svojem življenju, izmišljotina ali resnica. Razumel sem, da je potreboval nekoga, ki bi ga poslušal, ga ovrednotil in mu pokazal, da je pomemben.
Nisem se oziral na to, da je med pogovorom njegova slina padala na mojo obleko. Ta trud me je izvlekel iz udobnosti in tako sem uspel ljubiti tega človeka. Predlagal sem mu, da se vidiva naslednji dan na kavi. Moj novi prijatelj je bil presenečen in zadovoljen. Seveda naju je poslušalo veliko ljudi.
Na koncu sem zaslišal svoje ime in vstopil sem k zdravniku.
Ko sem iz ordinacije prišel v čakalnico, “mojega” reveža ni bilo, bilo je malo ljudi, med njimi elegantna gospa, ki se mi je približala z nasmehom na obrazu. »Oprostite, če vas motim,« mi je rekla. »Spremljala sem vaš pogovor s tistim gospodom. Zdelo se mi je, da vašemu potrpljenju ni kraja. Hotela sem narediti tako kot vi, a nisem imela poguma. Poslušala sem vsako njegovo besedo in zdelo se mi je, da vas je ta gospod res zanimal. Ko ste odšli k zdravniku, je gospod vstal, se nam zahvalil in nam rekel: ″On je res prijatelj. Nisem ga nikoli videl, ampak me je imel rad zares. Zanj sem res pomemben!″ Potem je odšel. Povejte mi, zakaj ste bili taki do njega?«
Odgovoril sem ji, da sem kristjan in da hočem ljubiti in služiti vsakemu bližnjemu, posebej trpečemu, biti hočem kakor oče do svojega sina.
Gospa je bila presenečena. Razmišljala je in mi nato z nasmehom rekla: »Če živeti kot kristjani pomeni to, bom morda lahko našla vero, ki sem jo izgubila pred časom!«
Naslednji dan sem odšel na kavo z mojim novim prijateljem. Nesel sem mu nekaj čiste obleke. Ko sva se pozdravila, me je objel. Med solzami mi je priznal: »Že nekaj časa nihče ni ravnal z mano kot s človekom, ki potrebuje ljubezen!«

Iz knjige Urs Kerber “La Vida se hace camino” (“Življenje si utira pot”) – založba Ciudad Nueva, Buenos Aires (RA) 2016, str. 15 in 16.