Jezus je potrdil, da smo že sveti zaradi Besede, ki nam jo je oznanil. Zato duše ne očiščujejo toliko obredne vaje, temveč njegova beseda, če jo znamo uresničevati. Vodi nas k temu, da imamo srce vedno usmerjeno samo k Bogu.
(Mt 5,8) »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.«
Jezusova beseda ni kakor človeške besede. V njej je navzoč Kristus, kakor – čeprav drugače – je navzoč v evharistiji. Po njej Kristus vstopa v nas, in dokler ji pustimo, da deluje, nas osvobaja greha in smo zato čisti v srcu.
Čistost je torej sad življenja po besedi, po vseh tistih Jezusovih besedah, ki nas osvobajajo tako imenovanih navezanosti, v katere neizogibno padamo, če naše srce ni v Bogu in njegovih naukih. Navezani smo lahko na stvari, na ljudi ali nase. Toda če je srce naravnano le na Boga, vse drugo odpade.
Da bi nam to uspelo, si lahko pomagamo tako, da čez dan večkrat ponavljamo Jezusu, Bogu tisti vzklik iz psalma, ki pravi: »Ti, Gospod, si moja edina sreča!« (prim. Ps 16,2). Skušajmo to pogosto ponavljati, zlasti takrat, ko bi razne navezanosti rade pritegnile naše srce k določenim podobam, čustvom in strastem, ki bi lahko zatemnile gledanje dobrega in nam odvzele svobodo.
Nas morda vleče, da bi gledali reklamne napise, da bi gledali določene televizijske programe? Ne, recimo mu: »Ti, Gospod, si moja edina sreča!« in to bo prvi korak, ki nam bo pomagal, da izidemo iz sebe in ponovno izpovemo svojo ljubezen Bogu. In tako si bomo pridobili čistost.
Ali včasih opazimo, da se kakšna oseba ali kakšna dejavnost kot ovira postavi med nas in Boga in škoduje našemu odnosu z Njim? To je trenutek, da mu ponovno rečemo: »Ti, Gospod, si moja edina sreča!« To nam bo pomagalo očistiti naše namene in znova najti notranjo svobodo.
»Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.«
Živeta beseda nas osvobaja in očiščuje, ker je ljubezen. To je ljubezen, ki s svojim Božjim plamenom očiščuje naše namene in vso našo notranjost, kajti v Svetem pismu je “srce” najgloblji sedež razuma in volje.
Toda obstaja ljubezen, ki jo Jezus zapoveduje in ki nam dopušča, da živimo ta blagor. To je medsebojna ljubezen med tistimi, ki so pripravljeni dati življenje za druge, kakor je to storil Jezus. Ta ljubezen ustvarja tok, izmenjavo, vzdušje, katerega poglavitna lastnost je prav presojnost, čistost zaradi navzočnosti Boga, ki edini lahko ustvari v nas čisto srce (prim. Ps 50,12). Če živimo v medsebojni ljubezni, nas Božja beseda očiščuje in posvečuje.
Osamljeni posameznik ni zmožen, da bi se dolgo upiral zapeljivostim sveta, medtem ko v medsebojni ljubezni najde zdravo okolje, ki je zmožno varovati njegovo čistost in vse njegovo pristno krščansko življenje.
(Chiara Lubich, v: Novi svet, november 1999)
[1] Prim. Ps 16,2.
[2] Prim. Ps 50,12.
