Predsednica Gibanja fokolarov je sredi februarja letos obiskala alžirsko skupnost, ki je večinoma muslimanskega porekla. V tistih dnevih je bilo hladno, a zanje je bila prava pomlad.
»Prihod Marie Voce je bil za nas kot svež dež, po katerem zdaj tu vse cveti,« je dejal mlad Alžirec.
Te besede dobro povzamejo obisk predsednice Gibanja fokolarov v Alžiriji, kjer živijo duha tega Gibanja.
Ko se je v devetdesetih letih začela tam oblikovati skupnost, je Chiara Lubich na povabilo nekoga, naj pride na obisk, odgovorila: »Treba je delati na tem.« Ta vez je že danes živa. Obisk Marie Voce – od 9. do 14. februarja – je bil zato zelo pomemben dogodek za skupnost v Alžiriji in ne samo tam. Dialog z muslimani je namreč v tej deželi zelo razvit, priznava ga lokalna Cerkev, a ne samo ta, kar je potrdil obisk pri msgr. Ghalebu Baderju, nadškofu Alžirije.
Alžirija ni več turistično zanimiva, podoba muslimanstva se je danes zameglila zaradi številnih dogodkov, ki pogosto niso niti najmanj povezani z verstvom. Predsednica Gibanja se ne ozira na vse to. Kakor je Chiara pogosto spomnila, je dialog “avtocesta”, da bi hitreje prišli do zedinjenega sveta. Ta majhna skupnost muslimanov, ki je sprejela za svojo duhovnost Gibanja, vzbuja začudenje. Kako je to mogoče? »Treba je to doživeti, da bi lahko razumeli,« je povedala predsednica.
Tiste dneve je bila celotna Evropa ovita v sibirski mraz in severna Afrika prav tako. Mesto Tlemcen leži na 900 metrih nadmorske višine in tamkajšnji ljudje so navajeni na mraz, a letošnji je bil izjemno hud. Mesto ima bogato kulturno in versko tradicijo in prav sem, kjer se je leta 1966 odprl prvi fokolar v Alžiriji, je prispela pozno popoldne 10. februarja Maria Voce.
Pričakali so jo z dvema čudovitima arabskima konjema in jahačema kot častna straža, z otroki v tradicionalnih oblačilih, ki so ponudili mleko in dateljne, kakor je navada v teh krajih blizu puščave. Maria Voce se je rade volje prepustila običaju in objela vse. Streli iz puške so jo sicer presenetili, a ganjenost je bila velika. Nič manjša ni bila naslednji dan, ko je prišla v majhno dvorano centra mariapoli s 130 povabljenci. Vsi so bili muslimani, izjema so bili le člani fokolara, štirje afriški študentje, škofa in dominikanca iz Tlemcena, ki so bili povabljeni za to priložnost. Prišli so še nekateri iz Maroka in Tunizije.
Po kratki zgodovini o prihodu ideala Gibanja v Magreb se je začel pogovor in tako imenovan trenutek ‘pomladi’: »Pravi ustvarjalci te ure so bili mladi,« je Maria Voce povedala, ko se je vrnila v Italijo. Ti so začeli prvi, povedali so svoje izkušnje in zastavili nekaj vprašanj, na katera je odgovorila v francoščini. Navzoči odrasli so bili ganjeni zaradi gotovosti, da je prihodnost zagotovljena. Odgovori pa so veljali vsem, »tudi škofom«, kakor je povedal msgr. Henri Teissier, upokojeni škof iz Alžirije, ki se je ustalil v Centru mariapoli Ulisse v Tlemcenu in se je udeležil srečanja. Iz vprašanj je bila razvidna težava, kako spoznati druge s tem idealom v vsakdanjem življenju in kako vztrajati v hoji proti toku.
Maria Voce je v svojih odgovorih pogosto uporabila besedo “ljubezen”, ki je povzetek duhovnosti: »Če ljubimo drugega, nas čisto nič več ne more ločiti.« Poudarila je pomen medčloveških odnosov: »Kriza današnjega sveta je najprej kriza odnosov, potem ekonomska in politična kriza.« Zato je pomembna »zastonjska ljubezen, ki ne pričakuje ničesar v zameno, ki je popolnoma brez interesa, popolnoma ljubezen do Boga po bratu.« V vseh je bilo mogoče zaznati zelo veliko veselje.
Popoldansko praznovanje so obarvali z alžirsko glasbo, glasbo iz Andaluzije, ki je zelo priljubljena v Tlemcenu, in se oblekli v tradicionalna oblačila. Številne pesmi so hvalnice Bogu in razkrivajo globoko vernost teh ljudi. Po alžirskem običaju so praznovanje končali s plesom.
Tlemcen je mednarodna prestolnica islamske kulture za leto 2011–2012, sprejema številne kulturne in verske prireditve. Je zelo lepo mesto in sonce se je pokazalo prav tedaj, ko je bil čas za obisk mesta, s čimer se je to potovanje končalo. Spremljal jih je Fouad, po rodu iz Tlemcena, v katerega je zaljubljen. Tako jim ga je drugače odkrival, povedal jim je o svetih muslimanih, ki so duhovna dediščina mesta. Najbolj znan je Sidi Boumediene, poznajo ga v vsem muslimanskem svetu. Na njegovem grobu je Maria Voce molila za to, da bi lahko vsi muslimani iz alžirske skupnosti sledili zgledu teh svetih mož. Fouad je na izhodu zapel nekaj vrstic pesmi, ki govori o nauku tega svetnika: »Pusti svojo žalost, pusti svoje življenje in daruj se Meni.« Nato je rekel: »Vse je od Boga, mi smo nič.« In Maria Voce: »Da, vendar pripadamo Bogu.« Fouad: »To je prava beseda: “pripadati”!«
Vir: www.focolare.org
