“Občestvo”
je res veselo oznanilo,
zdravilo, ki nam ga je podaril Gospod,
proti osamljenosti, ki danes ogroža vse,
dragoceni dar, zaradi katerega čutimo, da nas Bog sprejema in ljubi,
v edinosti njegovega ljudstva, zbranega v imenu Trojice;
je luč, zaradi katere sije Cerkev
kot znamenje, dvignjeno nad narode,
čudovita umetnina ljubezni, da bi bil Kristus blizu
vsakemu moškemu in vsaki ženski,
ki bi se res rad srečal z njim, do konca časov.
Benedikt XVI.
Med novimi duhovnimi tokovi, ki jih je vzbudil Sveti Duh, da bi sijalo obličje občestva v Cerkvi, je tudi duhovnost edinosti ali občestvena duhovnost, značilna za Gibanje fokolarov, skupnostna duhovnost, ki nastaja iz medsebojne ljubezni, katere vzor je Jezusova mera ljubezni, kakor je on prosil v svoji “novi zapovedi”. Ta ljubezen spontano vodi v popolni dar sebe – skupnost duhovnih in materialnih dobrin – in vzbuja nov življenjski slog. Njegova značilnost je medsebojnost, tista medsebojnost, ki rojeva Jezusovo duhovno navzočnost, ki jo je obljubil “dvema ali več, zbranih v njegovem imenu” (prim. Mt 18,20), in zaradi katere izkusimo darove Svetega Duha: veselje, mir, pogum, luč, ljubezen.
Ta duhovnost vpliva na življenje ljudi vseh starosti, družbenih slojev in poklicev, torej tudi moških in žensk, poklicanih v posvečeno življenje ali v pastoralno službo Božjega ljudstva, kot so to škofje in duhovniki.
Redovniki in redovnice po njej bolje razumejo svoje ustanovitelje; na novo odkrijejo svoja pravila, gojijo globoko edinost s predstojniki in vzbujajo prenovo v življenju skupnosti in v svojem posebnem poslanstvu.
Duhovniki izkusijo v edinosti med seboj in s škofom duhovno družino in zato je veliko sadov v njihovi službi.
Tak življenjski slog vzbuja poklice in pomaga bogoslovjem, da postajajo centri za izžarevanje.
Tudi škofje iz katoliške in iz drugih Cerkva črpajo iz te evangeljske duhovnosti.
Cerkev kot občestvo – Iz pričevanja in pastoralne službe škofov, duhovnikov in redovnih oseb se rojevajo žive skupnosti, v katerih sije Cerkev kot občestvo, kakor svetuje apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja. Poleg tega se med samimi redovnimi ustanovami ter s škofijskimi duhovniki in z laiki razvija občestvo, ki ga je Cerkev od vedno hotela.