Občestvo med cerkvenimi gibanji in novimi skupnostmi je nekaj novega v cerkveni zgodovini, ki se je hitro in kapilarno razširilo povsod po svetu.
Zgodovina: Binkošti ’98
30. maja 1998, na binkoštno vigilijo je Janez Pavel II. sklical v Rim na Trg svetega Petra gibanja in nove skupnosti za skupno pričevanje. To je bil zgodovinski dogodek, ki je prvič zbral člane in ustanovitelje gibanj. Vsak je poseben sad karizme, ki jo je podelil Sveti Duh Cerkvi in človeštvu, da bi odgovoril na potrebe našega časa.
Janez Pavel II. je pokazal tem novim cerkvenim resničnostim njihovo mesto v Cerkvi. Označil jih je za pomenljiv izraze karizmatičnega vidika Cerkve, kot sestavni del same Cerkve in sobistven z institucionalnim vidikom Cerkve.
Ker je Chiara Lubich vedela, da je papež goreče želel občestvo med gibanji, mu je tisti dan obljubila, da si bo na vso moč prizadevala za bratstvo med gibanji, saj je njena karizma karizma edinosti.
Gibanje fokolarov in druga gibanja
Chiara Lubich se je od začetka Gibanja fokolarov na različne načine srečala z nekaterimi pomembnimi karizmatičnimi osebnostmi: s patrom Leoneom Veutheyem Križarske vojne ljubezni, s patrom Patrickom Peytonom, ustanoviteljem molitve rožnega venca v družini; s patrom Pedrom Richardsom gibanja krščanskih družin, z menihom Werenfriedom van Straatenom, ustanoviteljem Pomoč trpeči Cerkvi. In še s Katoliškim karizmatičnim gibanjem, z gibanjem Oasa patra Virginia Rotondija, Gibanjem za boljši svet patra Riccarda Lombardija.
Udejanjeno občestvo
V teh letih so dozoreli obilni sadovi, zlasti zaradi več sto enodnevnih srečanj, ki so jih pripravili po vzoru srečanja za binkošti ’98, v številnih državah po svetu, na katerih je sodelovalo skupaj 300 gibanj in novih skupnosti.
To občestvo se konkretizira tudi na druge načine: molitev drug za drugega, podeljevanje skupnih projektov tudi na politični in družbeni ravni, živimo medsebojno bratsko gostoljubnost, udeležujemo se slovesnosti ali srečanj drugih gibanj, v svojem tisku dajemo prostor temu dialogu.
Tako raste tista medsebojna ljubezen, ki mora biti značilna za odnose med gibanji in novimi skupnostmi, ljubezen, ki odkriva in vrednoti dar, ki jo hrani v sebi vsaka cerkvena resničnost, ter jo ljubi kot svoj dar, ljubezen, ki postane učinkovito pričevanje za danes, kot v času prvih kristjanov: »Glej, kako se ljubijo in drug za drugega so pripravljeni umreti.«
Nov razvoj
V teh letih je dialog med gibanji odprl dodatne možnosti.
Občestvo z redovnimi družinami, nastale iz starih karizem, ki se je začelo s srečanjem med Chiaro in frančiškansko družino v Assisiju oktobra 2001. Temu je sledilo srečanje z benediktinci v Montserratu v Španiji novembra 2002. Cerkvena gibanja in redovne družine so se znova srečale v Assisiju 23. oktobra 2010.
Medsebojnemu spoznavanju in bratski ljubezni se odpirajo tudi z gibanji, nastali v različnih krščanskih Cerkvah. Od jeseni ’99 se je začel razvijati in se utrdil s številnimi stiki odnos, iz katerega sta nastali dve veliki prireditvi »Skupaj za Evropo«. Ti sta potekali v Stuttgartu v Nemčiji maja 2004 in 2007 z namenom prispevati k ustvarjanju “nove Evrope duha”, ko razsvetljuje pot z lučjo evangelija.
Vir: www.focolare.org