Ura je bila pol enajstih in spuščal sem se po mobilnih stopnicah v podzemno železnico na glavni postaji. Ni bil še čas za gnečo, a nas je bilo kar precej. Na koncu stopnic je bil človek, ki je mahal s kosom papirja, a se je vsem mudilo in se niso ozirali nanj.
Ustavim se. Pokažem mu, naj gre za menoj. Tako prideva na peron in tam odkrijem, da gre v mojo smer. Z njim so žena, dve hčeri in sin. Niso navajeni na mobilna tla in žena skoraj pade. Ko odkrijem, da so Sabri, desetletni sin govori švedsko, se odločim, da jih spremim do konca poti.
A ni tako enostavno. Ko pridemo na končno postajo, so še drugi papirji … Na prvem je zapisano ime postaje podzemne železnice, zdaj je na drugem papirju naslov Sveta za migracijo, ki pa je … pet postaj nazaj! Vrnemo se tja. Na postaji jih vprašam, če lahko plačajo avtobus. Znova papirji, pismo in elektronska vozovnica za vlak. Nič denarja. Pismo dokazuje, da njihov cilj ni služba za migrante, temveč odvetniška pisarna na drugem koncu mesta.
Že pol ure zamujam na sejo. Pokličem odvetniško pisarno. Odločimo se, da morajo tja s taksijem. Prosijo me, če jim lahko posodim denar za taksi, saj mi bo odvetniška pisarna vrnila denar. Taksi je premajhen za vse nas, zato se poslovim od njih. Pet hvaležnih ljudi me prisrčno pozdravi.
Bil sem presenečen, ko mi je nekaj prijateljev kasneje reklo, da sem bil zelo vljuden. Plačal sem celo taksi … Seveda sem se moral premagati, da sem ves čas potoval z njimi, izgubil sem velik del predavanja in nisem prepričan, da bom res dobil denar nazaj. Toda, ali ne bi bil srečen, če bi mi nekdo pomagal v podobnih okoliščinah v tuji državi? Veselje, ki sem ga čutil in ki ga čutim vsakič, ko pripovedujem o tem, je dodaten dar.
Patrick iz Švedske
Izkušnja iz vsakdanjega življenja, ki gre onkraj individualizma, dokazuje, da smo bolj bratski in veseli, če darujemo.