Delovno okolje je pogosto polno sporov. Posledice so lahko zelo težke ali pa pomenijo rast. Pripoved učiteljice.
»Delam v šoli z veliko težavnimi otroki. Izkušnja na koncu šolskega leta je bila zame potrditev, da je lahko vsak izmed nas graditelj edinosti v svojem okolju. Zgodil se je namreč grd dogodek, ko neki profesor nastopil proti ravnatelju in drugim sodelavcem.
Med razrednim sestankom je bilo zelo težko. Prišla je policija, potem reševalci itn., ozračje je bilo zelo težko. Začela so se pisma z odredbami, grožnje, pritožbe …
Vzpostavilo se je zelo negativno ozračje, sodelavci so se postavili drug proti drugemu, dodajali ljulko in potem je vsak šel po svoje. Počutila sem se slabo, poročilo, ki sem ga morala napisati o dogodku, je bilo zahtevno. Trudila sem se opisati samo dejstva.
Poskušala sem poslušati vsakogar brez predsodkov in hotela storiti nekaj, da bi se znova uredili odnosi. Več sodelavcev mi je zaupalo, ker so videli, kako sem delala čez leto, kakšen odnos sem imela z učenci, starši in sodelavci.
Čakala sem na priložnost in zgodilo se je, da me je poklicala ravnateljica in me prosila, naj kaj naredim, da bi se položaj pomiril. Šla sem pred Jezusa v evharistiji in ga prosila, naj mi pomaga biti njegov kanal. Zavedala sem se namreč, da ne znam rešiti tega stanja samo s svojimi močmi.
Srce mi je močno utripalo, ko sem poklicala sodelavca, ki je bil središče tega dogajanja in zato pred tem, da izgubi službo. Gre za idealista z velikim čutom za pravičnost. Poznam ga kot zelo poštenega; ne veruje, a išče. Med letom sem ustvarila z njim globok odnos, ki je temeljil na skupnih načelih. Ko je videl, kako se zanimam za to stanje, se je takoj omehčal. Govorila sva o njegovem življenju, njegovih utemeljitvah in rekel je, da je pripravljen popraviti vse, prositi odpuščanje za svoje ravnanje, ne odpove pa se načelom, ki jih je še naprej branil.
Potem sem odšla k ravnateljici: tudi tam poslušanje in podelitev. Na koncu sta se dobila in pomenila, razčistila veliko nerazumevanj, ki so jih povzročili drugi. Po nekaj srečanjih se je vse uredilo. Vsi so lažje zadihali, začeli znova in uprli pogled v prihodnost.
Ta sodelavec mi je rekel: »Zahvaljujem se ti zlasti za to, ker sem se osvobodil jeze in sem odpustil na laični način, se pravi, uspel sem iti preko.« Jaz pa sem vedela, da se moram zahvaliti Bogu za njegovo ljubezen in usmiljenje.« (G. B. – Italija)