Od Egipta do Kolumbije in Italije. Utrinki evangeljskega življenja, ki nas vabijo, da oživimo besedo življenja tega meseca: podeliti s potrebnim.

Nekaj je treba storiti
Ko je do nas mladih prišla novica, da je zunaj mesta v puščavi kakih tisoč ljudi, ki so gobavi, smo šli in preverili, kako je. Odkrili smo, da jim manjka vsega, celo zdravniške pomoči niso imeli. Nato smo se dogovorili s Karitas, da odhajamo tja vsak prosti dan – skupina kristjanov in muslimanov. Da bi jim konkretno pomagali, sta se dva študenta medicine poučila o metodah zdravljenja gobavosti. Drugi so pomagali drugače, na primer z beljenjem stanovanj. Nekdo, ki je novinar, je napisal več člankov v časopise in revije, da bi javnost izvedela za razmere teh ljudi in bi postali občutljivi na njihov problem. Zlasti smo ugotovili, da ti bolniki potrebujejo nekoga, ki jih bo poslušal: to je bilo zanje še bolj pomembno od zdravil. Iz te izkušnje razumemo, da lahko vsak vedno kaj da, in to v prid drugim.
S. H. – Egipt

 

»Prodajni« voziček
Večkrat je isti revež potrkal na naša vrata in prosil za denar. Vedno sem bil prepričan, da je bolje naučiti loviti ribo kot podariti jo. Zato sem mu sestavil majhen voziček, da bi lahko prodajal sladkarije in kavo. S kovinskimi deli, ki sem jih imel doma, sem naredil steklen okvir in z denarjem od prodaje papirja sem kupil kolesa. Skratka, nastal je lep voziček. Odšli smo v Bogoto, kjer je živel ta revež, da bi mu ga izročili. Bilo je čudovito. Bil je tako zelo srečen, da nas je prosil, če bi se lahko fotografiral z nami. Takoj se je lotil dela in zdaj je njegovo življenje bolj človeka vredno.
O. M. – Kolumbija

Našel sem prijatelja!
Z avtomobilom sem se peljal k zdravniku. Deževalo je in mudilo se mi je. Pravkar sem peljal mimo moža, ki je s težavo hodil ob robu ceste. Premislil sem si in se vrnil nazaj ter ga povabil v avto. Tudi on je bil na poti k zdravniku, k mojemu zdravniku. Ko je to izvedel, je vzkliknil: »Danes sem naletel na angela!« Jaz se v resnici imenujem Angelo in ko je to slišal, se je nasmejal. Ko sva opravila pri zdravniku, sem spremil Antonia (to je njegovo ime) najprej po nakupih, potem pa k njemu domov, kjer mi je predstavil svojo ženo Antonietto. Medtem ko sta mi pripovedovala doživljaje iz svojega življenja, sta mi postregla s pijačo in piškoti, ki jih je naredila ona. Izmenjali smo si telefonske številke in si obljubili, da se še srečamo. Antonio: »Danes sem srečal prijatelja!« In Antonietta mi je na izhodu dala 12 svežih jajc: »Še topla so, pravkar sem jih pobrala.« Zdelo se je, da se je čas ustavil. V resnici je več veselja v dajanju kot v prejemanju!
Angelo D. N. – Italija