Velika noč upanja, predvsem pa to, da jo živimo skupaj. 1700 let po Nicejskem koncilu, v letu 2025, različne krščanske cerkve praznujejo veliko noč na isti dan, v nedeljo, 20. aprila.
Čudovito naključje, ki služi kot poziv vsem kristjanom, naj naredijo odločilen korak k edinosti; klic, da ponovno odkrijemo, da smo zedinjeni v pluralnosti.
Ob obdobju, ki ga zaznamujejo nenehne delitve na vseh frontah, in bolj kot kdaj koli prej ob tej priložnosti, ki nas približuje skrivnosti vstajenja, podelimo nekaj besed, ki jih je Chiara Lubich izrekla leta 1998 v Palermu o »duhovnosti za dialog«, še posebej o »ekumenski duhovnosti«.
Neposredno povabilo, da se odzovemo na klic medsebojne ljubezni, ne posamično, ampak skupnostno; možnost, da na Jezusa, zapuščenega na križu, gledamo kot na luč, ki tudi v skrajni žrtvi ne le vodi, ampak postane zanesljiva pot, po kateri lahko hodimo.
VIDEO, v nadaljevanju besedilo prevoda
Palermo, 17. januarja 1998
Chiara Lubich: Da bi živeli ekumensko duhovnost, moramo znati s polnim prepričanjem in v resnici sprejeti za svoje besede evangelista Janeza: »Verovali smo v ljubezen«. Vendar nas ne ljubi samo kot posamezne kristjane, ljubi nas tudi kot Cerkev. In ljubi Cerkev zaradi tega, kar je v zgodovini obnašala v skladu z načrtom, ki ga je Bog imel zanjo. Toda tudi – tu je čudež Božjega usmiljenja – jo ljubi zaradi tega, na kar se ni odzval, saj so kristjani razdeljeni, če zdaj iščejo polno občestvo v Božji volji. To najbolj tolažilno prepričanje je Janeza Pavla II., ki je zaupal v Tistega, ki potegne dobro iz zla, pripeljalo do vprašanja: »Zakaj je Sveti Duh dovolil vse te delitve?«. Ko je priznal, da je to zaradi naših grehov, in dodal še eno možnost: »Ne more biti (…) da so bile delitve … pot, ki je vodila in še naprej vodi Cerkev k odkrivanju številnih bogastev, ki jih vsebuje Kristusov evangelij in odrešenje, ki ga je storil? Morda takšno bogastvo (ki se je pojavilo v različnih Cerkvah – dodajam) drugače ne bi moglo priti na dan.« Verovati torej v Boga, ki je ljubezen, za nas in za Cerkev: to je izhodišče. Toda če nas Bog ljubi, ne moremo biti pasivni pred takšno Božjo ljubeznijo. Kot pravi otroci moramo vračati njegovo ljubezen in tudi tukaj kot posamezniki in kot Cerkev. Kot posamezniki tako, da ravnamo kot Jezus: ljubil je Očeta, hotel je njegovo voljo namesto svoje. Božja volja pa je zapisana predvsem v Svetem pismu, za nas posebej v Novi zavezi. Dolžnost tistega, ki se želi zavzemati za edinost in torej temeljni kamen možne ekumenske duhovnosti, je, da živi besede evangelija, drugo za drugo. Kardinal Bea je govoril: Bolj kristjani živijo evangeljsko besedo, bolj so podobni Jezusu in s tem bolj podobni drug drugemu in bolj zedinjeni drug z drugim. Kristjani morajo sprejeti za svoje vse besede Svetega pisma; še posebej tisto, v kateri so povzeta postava in preroki: ljubezen do bližnjega. Samo tisti, ki ljubijo druge z Božjo ljubeznijo, bodo pristni kristjani današnjega časa. In tukaj se ustavim. Nikoli ne bomo dovolj ponavljali: evangeljska ljubezen, ki jo dolgujemo bližnjemu, je posebna. Ima čisto svoje lastnosti: hoče, da gledamo Kristusa v vsakem bližnjemu. Ob poslednji sodbi bo rekel, da smo njemu storili to, kar smo storili drugim, dobro ali zlo. Ta ljubezen mora biti namenjena vsem. Kristjan ne razlikuje med lepim in grdim, prijaznim in neprijetnim, črnim ali belim, rojakom ali tujcem, Američanom ali Afričanom, kristjanom ali budistom itd. Vse ima rad. To je ljubezen, ki vedno prevzame pobudo; Jezus nas je prvi ljubil, ko smo bili še grešniki. Ni treba čakati, da nas bodo drugi ljubili. Ljubiti moramo vse prvi. To je ljubezen, zaradi katere človek ljubi drugega kot samega sebe, ki »postane eno« s svojimi brati in sestrami v bolečini, v radosti.
Zato je nujno, da se tudi Cerkve ljubijo s to ljubeznijo. »Oče, da bi bili vsi eno,« je molil Jezus. Po drugi strani pa smo mi vedno pripravljeni pozabiti na njegovo oporoko, s svojimi delitvami pohujšati svet, ki smo ga morali osvojiti zanj. Vsaka Cerkev je skozi stoletja nekako okamenela sama v sebi zaradi valov ravnodušja, nerazumevanja, celo medsebojnega sovraštva. Zato je v vsaki naši Cerkvi potrebna dodatna ljubezen; še več, potrebno je krščanstvo preplaviti z rekami ljubezni.
Ljubezen in medsebojna ljubezen torej med Cerkvami. Tista ljubezen, ki daje, da damo vse v skupnost, in tako vsaka postane dar za druge. Na tak način moremo predvideti v Cerkvi v prihodnosti, da bo resnica ena in ena sama, vendar se bo izražala na razne načine, opazovali jo bomo z raznih zornih kotov, obogatili z mnogimi razlagami.
Papež v knjigi Prestopiti prag upanja še piše: »Človeški rod mora doseči edinost prek mnoštva, naučiti se mora zbirati v eni Cerkvi, četudi v pluralizmu oblik mišljenja in delovanja, kultur in civilizacij.« Na splošno ne gre za to, da bo morala ena ali druga Cerkev »umreti« (kot včasih mislijo in se bojijo), ampak se bo morala vsaka ponovno roditi nova v edinosti.
In življenje v prihodnji Cerkvi v polnem občestvu bo nekaj čudovitegat, očarljivo kot čudež, vzbujala bo pozornost in zanimanje vsega sveta.
Medsebojna ljubezen, ki je resnično evangeljska in zato veljavna, če se uresničuje v obsegu, ki ga Jezus želi: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz ljubil vas. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« Dati življenje. On ga je dal. Toda kako je Jezus umrl?
V svojem trpljenju ni trpel le zaradi krvavega pot na vrtu, bičanja, trnove krone, križanja, ampak tudi zaradi vrhunca bolečine, ki jo je izrazil s krikom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
To trpljenje, kot trdijo teologi in mistiki, je bilo njegova najvišja preizkušnja, njegova najtemnejša tema. Zdi se, da je danes dobro, da bi v polnosti zgradili občestvo v medsebojni ljubezni, premišljevati in se odražati še posebej v tej bolečini. In to je razumljivo. Če je bil Jezus poklican, da odpravi greh sveta in s tem ločitev ljudi od Boga in posledično ločitev med njimi, bi lahko to poslanstvo izpolnil le tako, da je v sebi izkusil brezno ločenost: njega, ki je Bog, od Boga, ko je čutil zapuščenost od Očeta. Jezus pa se je izročil Očetu: »V tvoje roke izročam svojega Duha«, je s tem premagal to neizmerno preizkušnjo in pripeljal ljudi nazaj v Očetovo naročje in v objem drug drugega. Če pa je tako, ne bo težko videti v njem, prav v njem zapuščenem, svetlo zvezdo, ki mora osvetljevati ekumensko pot; biser, ki ga je treba odkriti, da bi obrodil velike sadove. Ekumenska duhovnost bo rodovitna v sorazmerju s tem, kar bodo tisti, ki se ji posvetijo, videli v križanem in zapuščenem Jezusu, ki se izroči Očetu, ključ do razumevanja vsakršne needinosti in ponovnega sestavljanja edinosti. Za rodovitni ekumenizem so potrebna srca, ki se jih on dotakne, ki ga ljubijo, ga izberejo in znajo videti njegovo božansko obličje v vsaki needinosti, ki jo srečujejo; ki v njem najdejo luč in moč, da se ne ustavijo v travmi, v razcepu delitve, ampak da vedno gredo dlje in najdejo zdravilo, vsa možna zdravila. Medsebojna ljubezen zato vodi k uresničitvi edinosti. In živeta edinost ima učinek, ki je tudi, tako rekoč, močan del živega ekumenizma. Gre za Jezusovo navzočnost med kristjani, združenimi v njegovem imenu. »Kjer sta dva ali trije,« je rekel Jezus, »zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi.« To je že močna vez! Je pomoč na poti k vidni enotnosti! Jezus navzoč med katoličanom in valdežanom, ki se ljubita, med anglikanci in pravoslavnimi, med evangeličanko in metodistko … To je med drugim dar, zaradi katerega je čakanje na čas, ko bomo vsi delili Jezusa pod evharističnimi podobami, manj boleče.
