Med spletno povezavo leta 2000 z naslovom “Štiri besede” je Chiara pojasnila vrednost teh posebnih dni, kot pripravo na veliko noč.
Tu je povezava do video posnetka v italijanščini, v nadaljevanju je prevod.
To je hkrati voščilo za te dneve, da bi jih globoko doživeli … VB
Želim vam globoko doživet veliki četrtek!
V tem mesecu aprilu imamo spletno povezavo prav na ta dan, tako poseben za vse kristjane.
In za nas je zaradi naše duhovnosti, vzcvetele iz karizme, ki nam jo je daroval Sveti Duh, posebej pomemben. Zato se moramo danes vsaj na kratko ustaviti in meditirati, zreti, skušati podoživljati v sebi skrivnosti, ki jih razkriva, skupaj s skrivnostmi velikega petka, velike sobote in velikonočne nedelje.
Vsakega od teh dni bi lahko poimenovali z eno besedo, ki v gibanju že več kot petdeset let izraža, vpije – bi rada rekla – o tem, kaj moramo biti: ljubezen za veliki četrtek; zapuščeni Jezus za veliki petek; Marija za veliko soboto; Vstali za velikonočno nedeljo.
Danes torej ljubezen. Veliki četrtek, dan, na katerega smo skozi leta pogosto doživljali sladkost posebne zaupnosti z Bogom, nas spominja na obilje ljubezni, ki jo je nebo izlilo na svet.
Ljubezen je namreč evharistija, ki nam je dana na ta dan.
Ljubezen je duhovništvo, ki je služba ljubezni in nam med drugim omogoča evharistijo.
Ljubezen je edinost – učinek ljubezni -, za katero Jezus danes kakor takrat prosi Očeta: “… da bi bili vsi eno (…) kakor sva midva eno” (prim. Jn 17,21-22).
Ljubezen je nova zapoved, ki nam jo je razodel na ta dan pred smrtjo: “Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen” (Jn 13,34-35). Ta zapoved nam dovoljuje, da tu na zemlji živimo po zgledu Svete Trojice.
Jutri: veliki petek. Eno samo ime: zapuščeni Jezus.
Te dneve sem dokončala knjigo o njem z naslovom: “Krik”. Posvetila sem jo njemu z namenom, da jo napišem tudi v vašem imenu, v imenu celotnega Marijinega dela: “Kakor – tako se glasi posvetilo – ljubezensko pismo zapuščenemu Jezusu”.
V knjigi je govor o njem, ki nas je – v edinem življenju, ki nam ga je Bog dal – nekega dne, točno določenega dne, drugačnega za vsakega, poklical, da hodimo za njim, da se mu darujemo.
In razumljivo je – in tam to povem -, da vse tisto, kar hočem povedati na tistih straneh, ne more biti téma, čeprav domača, topla, iskrena, temveč želi biti pesem, himna veselja, predvsem pa hvaležnosti Njemu.
Dal je vse: življenje ob Mariji v stiskah in pokorščini. Tri leta oznanjevanja, tri ure na križu, s katerega odpusti rabljem, odpre nebesa razbojniku in nam da Mater. Ostalo mu je božanstvo.
Toda njegovo združenje z Očetom, presladko in neizrekljivo združenje z njim, zaradi katerega je bil – kot Božji Sin – tako mogočen na zemlji in tako kraljevski na križu, ta občutek Božje navzočnosti se je moral pogrezniti na dno njegove duše, tako da ga ni več čutil, moral ga je na neki način ločiti od Tistega, o katerem je rekel, da je eno z njim; in tedaj zavpije: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” (Mt 27,46).
Pojutrišnjem: velika sobota. Marija je sama. Sama s svojim sinom – mrtvim Bogom. Prepad tesnobe, ki ga ni mogoče napolniti, neskončna muka? Da, vendar Marija stoji pokonci in tako postane vzvišen zgled, spomenik vseh kreposti. Marija upa, veruje: če so drugi pozabili na Jezusove besede, s katerimi je med življenjem naznanjal svojo smrt, a tudi vstajenje, pa jih ona ni nikoli pozabila: te in vse druge besede je hranila v svojem srcu in o njih premišljevala (prim. Lk 2,51).
Zato ne podleže bolečini: čaka.
In končno: velikonočna nedelja.
To je zmaga vstalega Jezusa. Tudi sami jo poznamo in jo podoživljamo v sebi, osebno v našem malem: ko smo objeli zapuščenost ali ko smo zares združeni v njegovem imenu, izkušamo učinke njegovega življenja, sadove njegovega Duha.
Vstali mora biti vedno navzoč in živ v nas v tem letu 2000, v katerem svet ne pričakuje od nas zgolj, da smo ljudje, ki verujejo vanj in ga nekako ljubijo, temveč da smo pristne priče, ki lahko vsem v resnici povedo – kakor so storili Magdalena in apostoli potem, ko so ga srečali ob grobu – tiste znane, vendar vedno nove besede:
“Videli smo ga!” Da, odkrili smo ga v luči, s katero nas je razsvetlil; dotaknili smo se ga v miru, ki nam ga je podelil; čutili smo ga v njegovem glasu na dnu srca; okušali smo njegovo veselje brez primere.
V teh dneh si zapomnimo štiri besede: ljubezen, zapuščeni Jezus, Marija, Vstali. Da pa bi postale življenje, je najboljše, da še naprej živimo “kar me boli, je moje”: v odnosu do trpečih bratov, tako da jih ljubimo; glede naših osebnih bolečin, ko objemamo zapuščenega Jezusa; v preizkušnjah, ki jih moramo premagovati v Delu, po katerem je Marija skrivnostno navzoča v Cerkvi in v svetu; v prizadevanju, da ne bi bili nikoli brez njega, Vstalega, v sebi in med nami.
“Kar me boli, je moje.” Vse je v tem!
Vir: youtube
