Dva doktorataČastna doktorata za kardinala Jean-Louisa Taurana, predsednika Papeškega sveta za medverski dialog, in za Mario Voce, predsednico Gibanja fokolarov. Univerza Notre Dame je tako opozorila na nujnost razvijati odprt medverski dialog.

Preprostost in strokovnost dihata iz elegantne, a preproste velike dvorane rimskega sedeža severnoameriške univerze Notre-Dame du Lac. V njej so 27. januarja na sedežu ameriške katoliške univerze, ki je v Rimu že 42 let, podelili doktorat iz pravosodja kardinalu Jean-Louisu Tauranu, predsedniku Papeškega sveta za medverski dialog, in Marii Voce, predsednici Gibanja fokolarov.. Palača stoji blizu koloseja. Med drugo svetovno vojno je bilo v njej farmacevtsko podjetje, ki je proizvajalo penicilin. Danes je tu uprava in sedež Dharme, zanimivega projekta, vezanega na fakulteto za arhitekturo te univerze. Število študentov je omejeno, vsi prihajajo iz ZDA in tu preživijo akademsko leto. “Rim ponuja zelo veliko možnosti za nekoga, ki študira na tem področju,” so povedali.
Dva doktorata 2Prav v tem obnovljenem poslopju v središču prestolnice je Thomas G. Burish, namestnik kanclerja univerze, ki so jo ustanovili patri kongregacije Svetega križa, odprl slovesnost. Začel je s temi besedami: “Običajno nekdo prejme doktorat na koncu študija za raziskavo, ki lahko prinese izboljšanje ali obnovitev za družbo.” Častni doktorati pa so podeljeni tistim, ki so drugačni, ki so dali prispevek, ki ga nihče drug do danes ni dal. “Tako je poudaril namestnik kanclerja.
Kardinal Tauran in Maria Voce vsak na svojem področju predlagata nekaj enkratnega današnjim ljudem. Utemeljitev je bila dobro opisana v pismu, s katerim so Mario Voce obvestili, da ji nameravajo podeliti ta naslov. “Radi bi vam podelili ta častni naslov zaradi vaše izjemne zmožnosti vodenja Gibanja fokolarov in kot priznanje za neverjetno pričevanje in navdih, ki ga Gibanje samo ponuja. Vaše delo za napredek edinosti s pomočjo dialoga in prijateljstva je prava oporna točka za rane današnjega sveta, polnega razpok.”
Slovesnost je potekala v navzočnosti raznih osebnosti in upravnega sveta Notre-Dame University, ki je prav tiste dneve opravljal svoje delo na rimskem sedežu ameriške univerze. Program je bil skromen, a hkrati pomenljiv. “Doktorat, ki ga danes podeljujemo tema dvema osebnostma, ni toliko čast, ampak priznanje tega, kar je že v njiju, zato nič ne dodaja. Je čast bolj za nas, ki izpolnjujemo to dejanje,” je še povedal profesor Burish.
Govor kardinala Taurana je pokazal na naporno hojo Evrope, ki se je srečala z ločitvijo med vero in razumom, značilno za zadnja stoletja zgodovine te celine, njene misli in bivanjske izkušnje. “Bog, ki je bil postavljen ob stran,” je poudaril, “se je danes znova pojavil v svetu, v katerem si ljudje še naprej zastavljajo velika vprašanja o življenju in o smrti.” Tauranova analiza je pokazala na točke za razmišljanje v luči pojavov sedanjega zgodovinskega časa. Po njegovem bi moral dialog postati pravzaprav nujen za preživetje sveta. “To je tveganje,” je nadaljeval s svojim govorom kardinal, “ker je treba sprejeti to, da nam drugi, ki verujejo in mislijo drugače kot mi, postavljajo vprašanja.” Ključne besede so zato identiteta, drugačnost in dialog: trojica, s katero se ne odpovemo svoji veri, ampak izberemo, da bomo hodili skupaj z ljudmi drugih ver resnici naproti.
Tauran je poudaril, da je vloga univerz v tem, da bi predstavljale nenadomestljiv prispevek za dialog in to zahvaljujoč procesu odprtega in iskrenega iskanja resnice in procesu učenja kulture miru. Tveganje ostaja bistveno, je povedal še kardinal, za tistega, ki se postavlja na to pot. Ne gre za odpoved tveganju, ker so stvari težke. Če ne tvegamo, vse postaja še bolj zapleteno. Zato je odločno opogumil, da se odločimo za tveganje v dialogu.
V palači Brancaccio na griču Oppio je med kosilom gostujoče univerze Maria Voce povedala svoje razmišljanje, kateremu je sledila molitev. Tukaj na kratko nekaj dogodkov iz njenega življenja: “Študij me je vedno privlačil, a morala sem si ga izboriti najprej v svoji družini, ker je moj oče mislil, da je za žensko dovolj osnovna šola, da bi znala brati, pisati in računati stroške nakupov. Ko sem prišla do univerze, sem tam študirala pravosodje. To sem delala z veliko prizadevnostjo in učinkovitostjo. Ko sem bila v zadnjem letniku, sem se srečala s Chiaro Lubich in njeno karizmo edinosti. Ta me je takoj pritegnila in moj življenjski slog je postala evangeljska ljubezen. Pred menoj je bila lepa kariera, ker bi postala prva odvetnica na sodišču v Cosenzi. Nenadoma pa me je prevzel klic Boga, naj mu sledim v skupnosti fokolara. V enem tednu sem zapustila vse in za to mi ni bilo nikoli žal. Spominjam se, da sem nekaj let kasneje, ko sem slučajno morala na sodišče kot priča, znova odkrila privlačnost tega sveta, ki sem ga pustila. Hkrati pa sem začutila veselje, ker sem lahko Bogu podarila nekaj lepega.”
Spomnila se je, da je eden od njenih profesorjev pravosodje označeval za “sistem omejitev”. Iz te definicije je Maria Voce razvila svoje razmišljanje o pomenu zakonov. “V logiki živete evangeljske ljubezni omejenost postane priložnost, da bi izkusili pravo bit človeka, ki se uresničuje v dajanju, v dajanju sebe, da sebe naredi za dar. Samo tako lahko uskladimo spoštovanje svobode posameznika v višji povzetek, ki vodi do občestva, v katerem in zaradi katerega lahko subjekti doživijo, da je njihova identiteta varovana, še več, okrepljena. Občestvo, edinost – v katerih odkrivamo načrt Boga s človeško družino – osebe ne izniči, ampak v njej se oseba uresniči. In to zato, ker je sestavni del človeka, da je v odnosu.”
V molitvi je na koncu prosila k “Bogu, ki se je učlovečil” in je hodil z nami: “Ti, ki si prišel na svet zahvaljujoč ‘da’ mlade žene, pomagaj nam v vsem, kar delamo, da bomo kot Marija orodja tvoje ljubezni za svet. Posebej daj, da bomo v našem skupnem delu na naših univerzah, v naših skupnostih, v vseh naših projektih in srečanjih kot Marija rojevali tvojo navzočnost in pričali o uresničevanju tvoje obljube, da si z nami povsod tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v tvojem imenu.”
Roberto Catalano in Michele Zanzucchi

Vir: www.focolare.org