Pravkar je za nami molitvena osmina za edinost kristjanov. Pred nami je intervju s Chiaro Lubich, obljavljen v reviji Città Nuova 10. marca 1976.
Rim, 10. marca 1976
Optimizem, ki je razviden iz tega besedila, ima globoko in nezamenljivo korenino v vsakodnevni Chiarini izkušnji: deležnost pri Božji ljubezni dela čudeže.
Imela si stike s številnimi kristjani drugih Cerkva. Kako si gledala na te brate pred tem in kako zdaj?
Pred steklenico, napolnjeno do treh četrtin, imamo lahko dva različna odziva: “Ah! Manjka še četrtina!” Ali pa: “Je že do treh četrtin polna!” Prvi odziv se nanaša na to, kako sem nekoč gledala na svoje brate iz drugih Cerkva, to je še pred petnajstimi leti, preden sem z vsem Gibanjem fokolarov začela delati za ekumenizem.
Drugi odziv se tiče tega, kar ga imam v srcu zadnja leta. Ne vem namreč, kako naj se zahvalim Bogu, ker me je pripeljal do stika s kristjani najrazličnejših in pomembnih veroizpovedi.
Živeti z njimi, delati z njimi, zlasti spoznati jih, odkar so se odprli, ker so sprejeli vzpostavljanje odnosa medsebojne ljubezni z nami v Kristusu: vse to je vame vneslo veliko čudenje in hvaležnost Bogu, ker je bedel v teh Cerkvah ali cerkvenih skupnostih nad številnim bogastvom vere, občasno upanja, drugačnega bogoslužja, vrednoto Božje besede …
V stiku z njimi se mi je zelo razširilo srce. “Začutila” sem, da ne obstaja samo družina 690 milijonov bratov, ki so “katoličani” (tako vsaj pravijo statistike, ki ne upoštevajo krize mnogih), ampak skoraj milijarde, ker so “kristjani”, čeprav nekatere stvari (občasno zelo malo) manjkajo do polnega zedinjenja različnih Cerkva.
Vsi smo bratje, ki ljubijo Kristusa, ki si ga prizadevajo ljubiti. Ker nam je to skupno, je to že veliko, zelo veliko.
Vsi skupaj pripadamo Cerkvi, čeprav ne vsi edinosti katoliške Cerkve. Tako je povedal Pavel VI., ko je nekoč govoril skupini luteranov.
Če lahko razdeljenost kristjanov v več sto veroizpovedi jemlje dih, zlasti pred problemom njihovega zedinjenja, doživlja tisti, ki je potopljen v delo za edinost med temi brati in jih ljubi, posebno veselje. To niso samo besede. To je veselje, ki ga doživljam samo tu, kjer se odkrivamo kot bratje in sestre, ker je med nami Kristus.
Iz tega tudi spodbuda, da bi šli do konca, da bi dali v skupnost “vse” duhovne dobrine, ki jih imamo. Opazili smo, da te krožijo, da dela ljubezen čudeže, da vzbuja v vseh Cerkvah osebe, ki delajo za edinost, ki delujejo znotraj svoje Cerkve tako, da ljubijo, razsvetljujejo, darujejo, da bi le prišli do cilja: do ene same Cerkve.
1 (Città Nuova, št. 5, 1976, str. 33)
