Zadnja naslovna stran 2014 severnoameriške revije “Time” je posvečena ‘osebnosti leta’. Tokrat po njenem izboru ni posameznik, ampak ljudje, ki so se borili proti virusu ebola. video it angl

Med glavne utemeljitve so navedli, da so ti ljudje tvegali svoja in reševali človeška življenja.
Med mnogimi “junaki” je tudi 18 misionarjev saveriancev, ki delujejo v 5 mestih Sierra Leone, eden od teh je p. Carlo, ki skrbi za skupnost Gibanja fokolarov v Makeniju.
Včeraj dopoldne smo posneli telefonski pogovor s p. Carlom. Prisluhnimo mu.

Paolo Balduzzi: Pozdravljen, pater Carlo, zelo nas veseli, da se lahko slišimo!
Pater Carlo: Ciao, Paolo, pozdrav vsem! Tudi mi smo zadovoljni, da smo z vami.
Paolo Balduzzi: P. Carlo, kakšno je sedanje stanje virusa ebola pri vas?
Pater Carlo: Tu v Sierra Leone na žalost še ni pod kontrolo. V začetku epidemije je zbolelo 1.823 ljudi, vendar imamo vsak dan še po 80–90 novih primerov obolelih. Statistike govorijo samo o preverjenih bolnikih, a zdravniki pravijo, da je bolnih veliko več. In to kljub prizadevanju vlade in mednarodne skupnosti.
Paolo Balduzzi: Kako se na ukrepe odzivajo ljudje?
Padre Carlo: Reakcije so različne. Nekateri zanikajo obstoj virusa, zato ne pazijo dovolj, drugi so panični, zlasti ko vidijo, da so bolniki v karanteni in ne vedo nič več o njih.
Tukaj vedno živimo skupaj z drugimi in biti izoliran je nekaj strašnega. Zato se mnogi skrivajo, ne povedo resnice, bežijo v vasi, a tako se okužba širi.
Stanje je žalostno: ekonomija, tudi majhna, je paralizirana, šole so zaprte in ne vemo, do kdaj. Bolnišnice delujejo samo kot ambulante, ker so mnogi zdravniki zboleli, kakor veste. Ljudje si zelo želijo vrnitve v normalno življenje.
Paolo Balduzzi:  Bi nam lahko pvedali kaj več, kaj delate misijonarji saverjanci in kaj živi v teh okoliščinah skupnost Gibanja?
Pater Carlo: Spremljamo zlasti družine v karanteni, to je družine, ki so imele primere ebole in so bile zato izolirane. Ker se ne morejo prosto gibati, si ne morejo preskrbeti hrane, zato jim pomagamo tako, da jim nosimo hrano.
Ni tako, da bi bili mi “junaki”, nimamo se za take. Predvsem na začetku smo se zelo bali, a ko smo se trudili ljubiti in postajati eno z vsemi, smo se počasi naučili, kako biti koristni. Gotovo, tudi jaz sem občasno pomislil, da po tolikih letih vojne kaj takega tukaj v Sierra Leone ni bilo potrebno. Toda nedavno mi je pomagala Emmaus, ko je pojasnila, da nisem v nekem kotičku sveta, ampak v srcu tega, kar Chiara imenuje ‘super ljubezen’. Tako je nekega dne neki starec med obiskom družine v karanteni rekel: Bog nas ni zapustil, njegova ljubezen sega do nas po vas.
Mi se trudimo imeti živo to ljubezen tudi z majhno skupnostjo Ideala. Dekle gen je nekoč zapisalo, da ona ne more narediti veliko, zaupala pa je Jezusu v evharistiji vsak dan pri maši in potem se je trudila, da se je vedno znova ‘nasmihala’ zapuščenemu Jezusu. Ne moremo imeti srečanj, a na različnih krajih se srečujemo po majhnih skupinah za besedo življenja in spletni prenos, ki ga prejmemo teden dni kasneje in ob kateri čutimo, da smo del te velike družine. Zdaj bi rad izkoristil to priložnost, da bi se v resnici zahvalil vsem za molitve, za konkretno pomoč in za edinost v tem težkem času.
Paolo Balduzzi: Mi se zahvaljujemo vam, zahvaljujemo se tebi, pater Carlo, zahvaljujemo se vsem, ki ste v prvi liniji. Resnično hvala in srečen božič od vseh nas!
Pater Carlo: Hvala, hvala, pojdimo skupaj napre!
Paolo Balduzzi: Seveda!