Nekaj misli Marie Voce ob spominu na pridobitve žena in kaj vse je še treba narediti, posebej na nekaterih koncih sveta.
Na 8. marec se je vsak prav gotovo spomnil v svojem srcu na brezštevilne like žena, ki so označile njegovo življenje, začenši s tisto, ki ga je priklicala v življenje, potem lik žene, zaročenke, sestre, babice, tete, varuške, učiteljice, redovnice, katehistinje, sošolke, profesorice, medicinske sestre, blagajničarke, gospodinje in zdaj še astronavtke.
Radi bi razmišljali o ženi ob nekaterih mislih Marie Voce, predsednice Gibanja fokolarov, iz dveh intervjujev brazilske televizijske mreže TV Nazaré in revije Cidade Nova aprila 2014 med njenim potovanjem v Brazilijo.
»Vloga žene v Cerkvi se je začela z Marijo v prvi jeruzalemski skupnosti, v kateri je imela čisto posebno vlogo med apostoli. Ko pregledujemo zgodovino Cerkve, je kasneje prevladal moški spol, in to zlasti v vlogi vladanja, a tudi zaradi izključnosti duhovništva, ki je samo za moške. Zato so se duhovniki posebej poistili s cerkveno hierarhijo in žena je nekako predstavljala nekaj manj pomembnega v Cerkvi.
Od tedaj je prišlo do evolucije, a ne samo v Cerkvi, ampak v človeštvu, v družbi, kjer so žene počasi, počasi osvojile pomembne vloge. Morda je to vlogo v nekaterih okoljih in kulturah že imela, a v zahodni kulturi si je morala žena sama utreti pot.
Ko je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, je ustvaril moža in ženo. To pomeni, da ni ustvaril samo enega bitja, edinega, ampak dve različni bitji. Ustvaril ju je v različnosti, da bi se medsebojno dopolnjevala in pričala, čeprav imata različni vlogi, različne naloge, da sta božja otroka, zato imata isto dostojanstvo. Zdi se mi, da to počasi, počasi prihaja do izraza v politiki, v družbi. Nikdar prej nismo bili priče pojavu pomembnih likov, ki so predsedniki držav in pomembnih dežel. Navzočnost žena v Cerkvi mora rasti zlasti v pričevanju njene posebne karizme, ki je v dokazovanju, da je ljubezen bolj pomembna od vladanja, da ni mogoče vladati brez ljubezni.
Večji vpliv ženske navzočnosti bi lahko prinesel pozitivne učinke, in to ne samo v Cerkvi, ampak tudi v družbi. Ko so ženske navzoče v podjetju, v državi, v vladi, je to vidno prav zato, ker omogoči primerjanje in ustvarja dopolnjevanje med darom moža in darom žene. Papež Frančišek je zgled nekoga, ki zna ceniti prispevek ženske. Mehkoba, nežnost, o čemer nenehno govori, sta bolj ženski kot moški značilnosti.
Znati prenašati, sprejemati, darovati: to je značilnost matere, ki daje na svet otroka in ko je čas za to, mu dopusti, da gre. In ta zmožnost navezanosti in nenavezanosti pozitivno vpliva tudi na vladanje.
Nekdo me je vprašal: »Kako usklajuješ ljubezen in vladanje?« Odgovorila sem, da ni mogoče vladati brez ljubezni. To ni mogoče. Ko izvajamo oblast brez ljubezni, to postane tlačenje.«
