Ob prostovoljni pomoči terminalnim bolnikom postane R. posebej občutljiv za trpeče. Tako pridobljena izkušnja mu je pomagala svetovati prijateljici v zelo težki okoliščini.
“V zadnjih 25 letih sem obiskal veliko bolnikov, posebej terminalnih, v svoji župnijski skupnosti. Rečem lahko, da sem imel z njimi številne močne izkušnje.
Kasno popoldne sem prejel elektronsko pošto svoje nekdanje sodelavke. Bila je kot strela z jasnega. Napisala mi je: Predstavljam si, da te nihče ni prosil za kaj takega. Nimam pravice, da bi te prosila kaj takega, vendar sprašujem svojo vest in potrebujem pomoč za pravi odgovor. Neka oseba me je prosila, naj jo spremljam v Švico, da bi ji pomagala umreti. Morda veš, ali je v tej državi evtanazija legalizirana. Njeno življenje je postalo zaradi bolezni neznosno. Ni upanja, da bi ozdravela. Osebno ne verujem, a zelo bi cenila iskren odgovor.Gre za člana moje družine.”
Štirikrat ali petkrat sem prebral to sporočilo, šele potem sem začel razmišljati o odgovoru. Kako naj odgovorim na ta krik po pomoči, poln bolečine?
Na misel mi je prišla misel dneva, ki sem jo živel s svojimi prijatelji iz Gibanja: “Biti osvobojen vsega, da bi bil živa Božja volja”. A kako to uresničiti? Poskušal sem živeti sedanji trenutek in postavil ob stran vse, vzel sem na svoja ramena breme osebe, ki me je prosila za pomoč. Prosil sem Boga za pogum, da bi iskreno povedal to, kar sem čutil v svojem srcu, da bi to povedal brez strahu.
Odgovoril sem ji in podelil z njo nekaj svojih misli ter izkušnje iz preteklih let, ko sem pomagal terminalnim bolnikom, kaj sem izkusil, ko sem bil blizu njim in njihovim družinam: trpljenje, veselje, zmage. Rekel sem, da osebno ne bi izbral poti, ki jo hoče izbrati njen sorodnik. Razložil sem to z najbolj globokimi razlogi, kar jih imam. Potem sem ji razložil, da obstajajo zelo dobri centri za paliativno zdravljenje, napisal sem ji naslove nekaj njej najbližjih.
Moja prijateljica je bila zelo hvaležna za odgovor. Napisala mi je, da je njen sorodnik stopil v stik z naslovi centrov, ki sem ji jih poslal. Odločil se je, da ne gre v Švico, ampak da izbere zdravljenje s protibolečinsko terapijo. Od tedaj je živel še dve leti in ta čas je uspel popraviti številne odnose v svoji družini.”
R.L. (Avstralija)