Maria Voce, predsednica Gibanja fokolarov, je govorila na molitvenem bedenju pred odprtjem sinode o družini. Objavljamo celoten govor, v katerem govori o krščanskih družinah, ki so ozdravele zaradi usmiljenja in lahko pokažejo človeštvu nežnost in moč božje ljubezni.
Razmišljanje lanske izredne sinode o družini je pokazalo vsej Cerkvi obzorje njenega poslanstva, da poskrbi za vse družine, zlasti njene rane in slabosti.
Kako ne prepoznavati križanega Jezusa v številnih družinah, v katerih vladajo moralno in materialno uboštvo, ločitve, polomi in izdaje, vojna, pomanjkanje upanja v prihodnost? In vendar nam je Jezus dokazal, da prav te okoliščine, v katerih se zdi, da se je Bog umaknil iz človeštva in ga prepustil njegovi usodi, postanejo koraki na poti vstajenja, če dovolimo, da nas on spremlja.
To je izkušnja naših družin, ki se vsak dan trudijo ustvarjati in obnavljati družinske vezi, kakor to zahteva nova zapoved: Ljubite se, kakor sem vas jaz ljubil (Jn 13,34). Vsakič, ko se odrečemo obsojanju, nam je odpuščeno ali nas poslušajo ali pa smo ohranjali odprt dialog med rodovi, se je v našem srcu prižgala nova luč in novo veselje ter hvaležnost. Tedaj smo prepoznali v tem navzočnost Jezusa med nami, kakor je on obljubil, in ta njegova obljuba je zvesta in neodtujljiva: “Kajti tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi” (Mt 18,20). Prav ta navzočnost Vstalega, ki sta jo doživela učenca iz Emavsa in ki jima je dal luč in pogum in misijonski polet. To je ista Jezusova navzočnost v naših družinah, ki jo posebej hrani evharistija, ki prinaša dar edinosti z Bogom in med ljudmi. Nočemo je izgubiti, da bi on med nami srečeval po nas brate in sestre, da bi on sam nagovoril srce vsakega in v njem znova prižgal upanje.
Številni, ki ste tukaj, bi lahko pričevali, da ste bili priče malim čudežem v vsakdanjem življenju. Ko smo odprli srce in roke osebam okoli nas, ki so trpele in bile izgubljene, občasno na robu skupnosti v družbi in Cerkvi, ko smo se trudili podeliti pot s spoštovanjem in brez preveč besed, se je rodilo medsebojno zaupanje. Pogosto so ti bratje vdani v usodo, so pa znova zaživeli svoje dostojanstvo in tako znova počasi stopili na pot.
Papež je v eni od zadnjih sredinih katehez opogumil, da bi “začele s pobudo in čutile odgovornost, da prinašajo svoje dragocene darove skupnosti”[1]. Sprejeti hočemo to besedo kot družina družin, ki živijo med seboj medsebojno ljubezen. To hočemo storiti v sodelovanju z našimi župnijami, cerkvenimi gibanji za obličje Cerkve kot “dom in šola občestvenosti”[2].
Ko družine ustvarjajo take odnose med seboj, seveda tkejo mrežo. Ta izhaja iz lokalnega in se lahko razširi na ves svet, je bistvenega pomena za spodbujanje in podporo družbeni povezanosti. Evangelij družine, napisan z besedami sprejemanja majhnih, medsebojnosti darov in zvestobe, temeljni poklicanosti v ljubezen, je seme nove kulture, ki je skrajno potrebna za preživetje človeštva; je seme vesoljnega bratstva, sveta, zedinjenega v miru.
Danes mora vsa velika človeška družina upoštevati velike globalne in ključne izzive in zato se morajo vsi kristjani na novo truditi, da postanejo “bližnji” drugim. V tem obdobju je tudi Gibanje fokolarov konkretno sprejelo za svoje papeževo vabilo, naj sprejmemo begunce, ki trkajo na vrata naše države, zlasti pa na vrata našega srca.
Krščanskim družinam je zaupano vabilo k človeškemu sožitju, ki ga ozdravlja usmiljenje. Takšne družine lahko pokažejo človeštvu nežnost in moč božje ljubezni in tako, kakor pravi papež, pišejo vsak dan eno stran svete zgodovine. Ta ne bo zapisana samo v knjigah, ampak večno v Očetovem srcu.
[1]Papež Frančišek, Generalna avdienca, 9. septembra 2015.
[2]Sveti Janez Pavel II., Ob začetku novega tisočletja, št. 43.
Vir: Città Nuova
