1. januarja praznujemo svetovni dan miru in ob tej priložnosti vam ponujamo misel Igina Giordanija (1894-1980), ki opozarja, kako bi življenje v miru omogočilo, da bi vsak dan postal božič.
Ker večina meni, da je božič le en velik praznik med mnogimi, bolj razkošen kot svet, se je dobro vrniti k nekaterim tematskim vidikom tega dogodka, iz katerega se je zgodovina sveta razdelila na dva dela, enega pred in drugega po njem. (…)
Med rojstvom mogočnega zemeljskega moža, o kakršnem je sanjal in ga uresničil antični svet, in nejasnim, prezrtim Jezusovim rojstvom je brezdanje nasprotje; nasprotje, ki že zaznamuje neskončno izvirnost Kristusa Kralja, rojenega iz revne ženske, v hlevu. (…)
Začetek njegove revolucije ne predvideva ošabnosti, temveč ponižnost, da bi v nebesa pritegnil Božje otroke, začenši s tistimi, ki so jedli in spali na zemlji: sužnji, brezposelni, tujci. (…) Svoboda in ljubezen se rodita s tem dojenčkom: njegova svoboda je svoboda ljubezni. To je neizmerno odkritje.
Univerzalna ljubezen, ki jo uči, želi razpršiti sistem sobivanja, ki ga v veliki meri sestavljajo politično ustrahovanje, zloraba oblasti, jalovo oderuštvo, zaničevanje dela, poniževanje žensk, jedka zavist. (…)
Življenje v miru bi omogočilo, da bi bil vsak dan božič.
In to je Kristusova revolucija: da se vedno znova rojevamo v nasprotju s prekletstvom smrti. Zato je najvišja zapoved ljubiti človeka; saj je, kakor bi ljubil Boga. Ljubiti drugega vse do tega, da dajemo zanj življenje.
(Igino Giordani v: Città Nuova, 1974, št. 24)
