Praznovanje ob petdeseti obletnici Gibanja v teh krajih.
Montažna dvorana, postavljena na travniku mesteca Marienkroon, je polna: 800 mož in žena, odraslih in otrok iz vseh že prej naštetih držav, ki so prišli tudi od zelo daleč na praznovanje obletnice prihoda Gibanja fokolarov na Nizozemsko.
Porodi se vprašanje, kaj je v tem očitnem veselju, ko postanejo bratje ljudje različnih starosti, ras in prepričanj? Petje deklet na odru je v nizozemščini, a pritegne tudi tiste, ki ne govorijo tega jezika, ker so bolj od besed pomembni nasmehi. Morda je skrivnost v tem, da prihajajo iz življenja, iz konkretne ljubezni? Šele potem, ko so postali prijatelji, se začenjajo pogovarjati o kulturnih razlikah. Ali pa je odvisno od tega, da jih je Chiara Lubich naučila, naj se ne ustavljajo ob problemih ali nerazumevanjih, ampak naj gredo naprej, ko začenjajo na novo in se vidijo nove vsako jutro.
Tri trobente, violina, dve flavti, baletka in klavir: to je orkester. Preletijo najpomembnejše obdobja pustolovščine, ki še ni končana: prihod fokolarinov na Nizozemsko leta 1961, genfest s 4000 mladimi leta 1976, Chiarin obisk leta 1982, odprtje fokolarov v Kebenhavnu, Stokholmu in Oslo v osemdesetih letih, prvi obiski na Islandijo leta 1989 in družina fokolar, ki je prišla leta 2010 s Poljske, otvoritev novega centra mariapoli v mestecu.
Vsaka dežela se predstavi s svojo ustvarjalnostjo in domišljijo. Švedska, kjer ljudje živijo ekumenizem, ne da bi to opazili, saj so na vsakem srečanju ljudje različnih Cerkva, Norveška se s trenutkom tišine spomni tragedije 22. julija, Finska sodeluje z venčkom pesmi, Islandija se predstavi kot večnarodnostna država in končno gostiteljica Nizozemska s svojo živahno skupnostjo. To so trenutki velike edinosti, prav tako ekumenski obred z molitvijo očenaša v sedmih različnih jezikih.
Msgr. Jan van Burgsteden, odgovoren za ekumenizem pri škofovski konferenci, je pričal, da »Gibanje na Nizozemskem že petdeset let pomaga ljudem živeti evangeljsko besedo. Iz tega je nastalo tudi v času sekularizacije novo zavzemanje v Cerkvi, ki ji je pomagalo premagati polarizacijo. Videl sem, kako je Gibanje znalo ustvarjati “ekumenizem srca”. Prepričan sem, da bomo nekega dne zagledali, kako sije Cerkev kot jutranja zvezda, ker je v vseh njenih delih evangelij postal življenje.«
Maria Voce je odgovorila na več vprašanj, eno od teh je bilo: Česa se posebej spominjaš v letu 2011? »Ko sem bila v Sveti deželi pri svetem grobu sem čutila, kako me zlo sveta pritiska k tlom, kakor je pritiskal Jezusa. Ko pa sem bila pred praznim grobom, me je nenadoma preplavila gotovost, da je Jezus vstal, da ga lahko prinašamo živega v svet in da smo srečni, ker to lahko naredimo. Drugo potovanje je bilo v Ameriko: sredi tako velikih razdalj in toliko ljudi povsod sem pomislila, da je fokolarinov malo. Kaj lahko storijo sami? Na praznovanje je prišlo kakih 2000 ljudi, to je kapljica v morje. In vendar v meni gotovost: naj nas ne skrbijo številke, niso pomembne, pomembno je samo to, da raste Jezus med nami, vse drugo še pride.«
Giancarlo Faletti je na koncu povedal: »Bogat dan, poln uradnih delov, zlasti pa dan družine, ki vliva veliko upanje. V srcu nosim to vašo večnarodnostno in večkulturno navzočnost, ta razcvet življenja. Vsak cvet potrebuje ljubezen, vztrajnost in ustvarjalnost, to pa je za vas značilno. Cvet je končno simbol Nizozemske.«
Porodi se vprašanje, kaj je v tem očitnem veselju, ko postanejo bratje ljudje različnih starosti, ras in prepričanj? Petje deklet na odru je v nizozemščini, a pritegne tudi tiste, ki ne govorijo tega jezika, ker so bolj od besed pomembni nasmehi. Morda je skrivnost v tem, da prihajajo iz življenja, iz konkretne ljubezni? Šele potem, ko so postali prijatelji, se začenjajo pogovarjati o kulturnih razlikah. Ali pa je odvisno od tega, da jih je Chiara Lubich naučila, naj se ne ustavljajo ob problemih ali nerazumevanjih, ampak naj gredo naprej, ko začenjajo na novo in se vidijo nove vsako jutro.
Tri trobente, violina, dve flavti, baletka in klavir: to je orkester. Preletijo najpomembnejše obdobja pustolovščine, ki še ni končana: prihod fokolarinov na Nizozemsko leta 1961, genfest s 4000 mladimi leta 1976, Chiarin obisk leta 1982, odprtje fokolarov v Kebenhavnu, Stokholmu in Oslo v osemdesetih letih, prvi obiski na Islandijo leta 1989 in družina fokolar, ki je prišla leta 2010 s Poljske, otvoritev novega centra mariapoli v mestecu.
Vsaka dežela se predstavi s svojo ustvarjalnostjo in domišljijo. Švedska, kjer ljudje živijo ekumenizem, ne da bi to opazili, saj so na vsakem srečanju ljudje različnih Cerkva, Norveška se s trenutkom tišine spomni tragedije 22. julija, Finska sodeluje z venčkom pesmi, Islandija se predstavi kot večnarodnostna država in končno gostiteljica Nizozemska s svojo živahno skupnostjo. To so trenutki velike edinosti, prav tako ekumenski obred z molitvijo očenaša v sedmih različnih jezikih.
Msgr. Jan van Burgsteden, odgovoren za ekumenizem pri škofovski konferenci, je pričal, da »Gibanje na Nizozemskem že petdeset let pomaga ljudem živeti evangeljsko besedo. Iz tega je nastalo tudi v času sekularizacije novo zavzemanje v Cerkvi, ki ji je pomagalo premagati polarizacijo. Videl sem, kako je Gibanje znalo ustvarjati “ekumenizem srca”. Prepričan sem, da bomo nekega dne zagledali, kako sije Cerkev kot jutranja zvezda, ker je v vseh njenih delih evangelij postal življenje.«
Maria Voce je odgovorila na več vprašanj, eno od teh je bilo: Česa se posebej spominjaš v letu 2011? »Ko sem bila v Sveti deželi pri svetem grobu sem čutila, kako me zlo sveta pritiska k tlom, kakor je pritiskal Jezusa. Ko pa sem bila pred praznim grobom, me je nenadoma preplavila gotovost, da je Jezus vstal, da ga lahko prinašamo živega v svet in da smo srečni, ker to lahko naredimo. Drugo potovanje je bilo v Ameriko: sredi tako velikih razdalj in toliko ljudi povsod sem pomislila, da je fokolarinov malo. Kaj lahko storijo sami? Na praznovanje je prišlo kakih 2000 ljudi, to je kapljica v morje. In vendar v meni gotovost: naj nas ne skrbijo številke, niso pomembne, pomembno je samo to, da raste Jezus med nami, vse drugo še pride.«
Giancarlo Faletti je na koncu povedal: »Bogat dan, poln uradnih delov, zlasti pa dan družine, ki vliva veliko upanje. V srcu nosim to vašo večnarodnostno in večkulturno navzočnost, ta razcvet življenja. Vsak cvet potrebuje ljubezen, vztrajnost in ustvarjalnost, to pa je za vas značilno. Cvet je končno simbol Nizozemske.«
Vir: www.focolare.org
Preberite še:
