Izkušnja japonske družine, v kateri je medsebojna ljubezen postala gonilo in moč pri ustvarjalnih odnosih in služenju skupnosti. Tudi z ekumensko razsežnostjo.
“Delam kot javni uslužbenec na oddelku za ribolov in morje. V 22 letih zakona sem se petkrat zaradi službe selil na več koncev Japonske.” Tako je povedal Nagatani Hiroshi, poročeni fokolarin s tremi odraslimi otroki.
Rodil in odraščal je v budistični družini. Za krst se je odločil po zgledu svoje žene, ki je katoličanka. Povedal je še: “Tako se mi je zdelo, da lahko otrokom dava eno samo versko usmeritev v sicer duhovno precej raznolikem družbenem okolju.”
Leta 1993 sta Nagatani in žena prišla v stik z duhovnostjo edinosti in začela korenito živeti evangeljske besede tako, da sta služila drugim, posebej sta skrbela za duhovno vzgojo laikov v svoji župniji.
Družinsko življenje pa je bilo precej spremenljivo zaradi pogostih selitev in za Nagatanija je to imelo tudi »priokus pustolovščine«. Nekoč smo stanovali vsi skupaj na otoku Tsushima, kjer ni bilo katoliške cerkve. Na začetku sva se počutila popolnoma izgubljena, potem sva se spoprijateljila z anglikanskim pastorjem za otok in v nedeljo sva se udeleževala anglikanskega bogoslužja.
Zahvaljujoč temu prijateljstvu je anglikanski pastor rade volje dal na razpolago svojo cerkev za katoliško mašo, ko je začel prihajati na obisk katoliški duhovnik. Tako so se katoličani z otoka začeli zbirati in lahko sta skrbela za njihovo duhovno rast.
Nedavno sta Nagatani in žena postala člana skupine, ki v njihovi škofiji skrbi za predzakonske tečaje za mlade pare. Posebej se poglabljata v vprašanja spočetja in življenja. “Moja žena je babica po poklicu, zato govori o tem s specifičnega zornega kota, jaz bolj govorim o družinskih odnosih, o tem, kako reševati skupaj razne težave.
Pri opravljanju te službe prenašam na mlade to, kar je bilo pomembno za najino družinsko življenje, in sicer misel Igina Giordanija, ki pravi, da tedaj, ko par ne živi medsebojne ljubezni, zapravlja svoj čas.”