Z ljudmi drugačnih prepričanj

»Združiti je treba sile, sile tistih, ki jih vera ne zanima kaj dosti, in tistih, ki verujejo, kajti preveč lep je Ideal svobodnega in enakopravnega človeštva, ki je bratstvo zaradi spoštovanja in medsebojne ljubezni.« (Chiara Lubich)

Danes imamo skupine za dialog med verujočimi in ljudmi brez verskega prepričanja. Te so v Italiji, a tudi drugje po Evropi in v Južni Ameriki. V njih so ljudje, ki jim je skupna želja po sodelovanju in pomoči, da bi človeška družina živela bratsko.
Namen tega dialoga je poglabljanje in spodbujanje skupnih človeških vrednot. Razmišljajo o temah, kot je »laičnost in vera«, ali o sodobnih vprašanjih; drugi organizirajo socialne in kulturne dejavnosti ali človekoljubne akcije.

Zgodovina
Konec sedemdesetih let smo s širjenjem Gibanja postali tudi bolj odprti do ljudi brez verskega prepričanja, do agnostikov, ravnodušnih in ateistov. Ta odprtost se je razvila v poseben dialog, kajti edinost je tudi globoko spoštovanje človeka, njegovega dostojanstva, njegove identitete in kulture, njegovih potreb in vsega, v kar veruje.
Tako nastane leta 1978 “Mednarodni center za dialog z ljudmi brez verskega prepričanja”. Leta 1992 organizirajo v “Centru mariapoli” v Castel Gandolfu blizu Rima prvi mednarodni kongres. Leta 1995 je bilo v Loppianu prvo srečanje s Chiaro in 1998 v Castel Gandolfu drugo srečanje z njo.
Decembra 2003 je Chiara pripravila tečaje za poglobitev v sodelovanju s tem centrom, da bi predstavila nekaj poglavitnih značilnosti duhovnosti edinosti (izbira Boga Ljubezni, izpolnjevati Božjo voljo, umetnost ljubezni in medsebojna ljubezen) in odgovarjajoče teme v laičnem jeziku (izbira vrednost in poslušanje vesti, kultura dajanja, vzajemnost in solidarnost). Tako so se okrepile vrednote in se izostrila vest.

Temelj
Dialog je mogoč na vseh področjih, ne more biti rezerviran za posamezna področja in biti priložnosten, ker se rodi iz odprtosti do drugega, kar pomeni korenino misli in delovanja. Vzpostavljati dialog kljub različnim stališčem je možno, če je na obeh straneh prisotna:
– zavest o lastni identiteti,
– popolno spoštovanje drugega in njegove kulture,
– medsebojnost v zavesti, da more vsak veliko dati in prav tako veliko prejeti,
– neizmerna potrpežljivost v poslušanju, da bi razumeli in iskali vzporednice, skupne točke z drugim, ki ga dojemamo kot obogatitev;
– zavest, da je prepričanje drugega veljavno toliko kot naše.