V Križevcih je potekalo 4. in 5. februarja srečanje podjetnikov in aktivistov občestvenega gospodarstva iz srednje in vzhodne Evrope. Kakih petdeset udeležencev iz Avstrije, Bolgarske, Češke, Hrvaške, Italije, Madžarske, Makedonije, Romunije, Slovaške, Slovenije in Srbije je kljub obilnemu snegu, ki je oviral promet, prispelo v mestece Gibanja fokolarov, kjer so se zbrali, da bi predelali temeljne sklepe, sprejete na skupščini v Braziliji (potekala je ob dvajseti obletnici obstoja projekta OG), izmenjali izkušnje in se dogovorili za načine konkretizacije ambicioznih ciljev za naslednjih dvajset let, kakor so se odločili “Od Brazilije 1991 do leta 2031.”
Čeprav je od začetka OG minilo dvajset let, so poudarili, da je OG še v otroški dobi, saj je njegov proces dozorevanja in odraščanja, kakor velja za vse zapletene organe, daljši. Zato je kakor seme, ki mora (duhovno) umreti, da bi obrodilo obilne sadove.
Predstavili so poročilo poslovanja za preteklo leto, iz katerega je razvidno, da je število podjetij OG v svetu večje (od 797 na 840) in da so ta podjetja pridobila in razdelila 1,4 milijonov evrov z mikrokrediti, štipendijami, šolninami in razvojnimi projekti po vsem svetu. Skupaj s prof. Luiginom Brunijem, glavnim koordinatorjem projekta OG v svetu, smo v treh delovnih skupinah poglabljali teme revščine, podjetništva in vloge mladih v OG.
Kot nujno smo prikazali potrebo po odpiranju novih podjetij, ker so ta kot razstava OG. Če ničesar ne razstavljamo, je to samo teorija, samo pripovedka. Če ni podjetnikov, ni niti občestvenega gospodarstva, ker so podjetja prvi nosilci projekta. Tako podjetje je sinonim za sobivanje. Biti podjetnik pomeni imeti poklic; podjetnik OG se ne zadovoljuje s stanjem sodobne ekonomije v svetu in noče sedeti križem rok, ampak želi biti kolesce v mehanizmu sprememb na bolje.
Tak podjetnik postavlja na prvo mesto inovacijo, ustvarjalnost in akcijo, ne pa dobička.
Vloga mladih, ki so bodoči podjetniki ali nosilci spodbude za svoje večje vključevanje v družbo, je odločilna, saj brez njih ni ne sedanjosti ne prihodnosti. Prepričljiva je ugotovitev, kako je napačno govoriti, da mladim pripada prihodnost, ker bi to pomenilo, da jim ne pripada sedanjost. Končni cilj občestvenega gospodarstva je izkoreniniti revščino v skladu s stavkom »Nihče med njimi ni bil v potrebi« (Apd 4, 34). Revščina sama po sebi ni pohujšanje, ampak je pohujšljivo to, da je tik ob njem bogastvo, poleg bede obilje. Zato ni prvi problem revščine to, da ni dobrin (denarja), temveč izkrivljeni, bolestni in napačni medčloveški odnosi.
Kakor je povedal eden od slovenskih udeležencev Gorazd Pavlek: »Najprej je potrebno ozdraviti odnose, zato je odnos prva stvar, ki jo moramo zgraditi. Odnos nam pomaga razumeti, zakaj je nekdo v siromaštvu oziroma potrebi. Na primer, če je prisoten alkoholizem, z denarno pomočjo ne odpravimo revščine. Sporočilo občestvenega gospodarstva mora biti: neprimerno bolj kot bogastvo poslovnega računa je pomembno bogastvo človeških – prijateljskih odnosov. Zato je potrebno, ko se pomaga ljudem v potrebi, reči: Pridi k nam in imel boš veliko prijateljev in bogate odnose. Pomembno je, da osebnih stikov ne spremenimo v odnose trga. Npr., otrok dobi za spremljanje starih staršev denarno nagrado, namesto da bi bilo to dejanje ljubezni, ki gradi pravi odnos. Pozorni moramo biti, da namesto odnosov ne darujemo denarja, kajti takrat bo interes prejemnika narediti nekaj le takrat, ko bo za to prejel nagrado – denar. Je pa res, da je ekonomska pomoč lažja in hitrejša kot gradnja odnosa. Posledica oziroma glavni problem je svoboda. Suženj je tisti, ki dobiva hrano in denar za “mizerneˮ stvari.«
Ko je stanje gospodarstva dobro, se ni tako težko držati načel občestvenega gospodarstva,
v recesiji pa se razkrije njegova prava moč. Podjetnik iz Romunije je moral odpustiti 70 od 150 delavcev, vendar se je trudil, da je z vsakim ohranil človeški odnos. Vsakega je ob odhodu iskreno objel ter pozdravil in nihče ni odšel jezen. Nekdanji delavci ga tako radi pozdravijo, mu voščijo za praznike … Navedli so tudi pričevanje podjetnika iz Koreje, od katerega je državna finančna kontrola hotela “modro kuvertoˮ, sicer so mu grozili z zaprtjem podjetja (kljub temu da je bilo vse v najlepšem redu!).
Čeprav je korupcija (tudi) v Koreji znan in razširjen pojav, je ta podjetnik odklonil tak način. Treba je še povedati, da se je pričevanje končalo tu in ne vemo, kaj se je zgodilo. Izkušnja ima srž v izbiri podjetnika, da živi v skladu s krščanskimi načeli. Življenje kaže, da se ne konča vedno vse s “srečnim koncem”, vendar to nikakor ne pomeni, da izbira pravih vrednot ne prinaša sadov.
V ozračju navdušenja, na osnovi resničnih življenjskih izkušenj so predstavili življenje številnih podjetnikov, ki se odločajo za “tretjo pot”, torej v skladu z rekom “niti socializem, niti komunizem, temveč skupnost, občestvo”. Zato lahko z upanjem gledamo v leto 2031, v katerem je predvidena mednarodna poletna šola za mlade v mestecu Faro na Hrvaškem, leta 2014 pa kongres občestvenega gospodarstva za celotno Evropo. Medtem pa je treba še naprej delati, vsak v svojem kraju, podpirati in širiti idejo občestva v ekonomiji.
»Prerodila sem se v upanju, veri in ljubezni«, je povedala Eva iz Madžarske. Izrazila je vtise mnogih udeležencev na tem delovnem kongresu.
Domagoj Sajter, Gorazd Pavlek
