8. oktobra 2021 se je v Genovi (Italija) končal škofijski del procesa za beatifikacijo Alberta Michelottija in Carla Grisolie. Njuna zgodba je zgodba skupne poti, pravega prijateljstva, ki zmore premagati vse.

Kako postati »skupaj sveti«? Ni preprosto. Potreben je čas, zlasti pa je treba hoditi v isto smer, gledati na isti vir svetlobe. To je zgodba Alberta Michelottija (1958, Genova ‒ 1980, Monte Argentera) in Carla Grisolie (1960, Bologna – 1980, Genova), mladih fantov iz Genove (Italija), ki sta v nekaterih vidikih zelo daleč narazen in vendar ju povezuje veliko prijateljstvo in ena sama želja: postaviti Boga v središče svojega življenja.

Ideal in karizma Gibanja fokolarov je oba zelo pritegnil in ju povezal v odnos, ki »diši« po pravi podelitvi in bratstvu. Oba sta odšla v nebesa leta 1980, štirideset dni drug od drugega: Alberto med izletom v gore, Carlo zaradi raka. Dva prijatelja in en sam proces za kanonizacijo, s katerim je začel kardinal Tarcisio Bertone, nadškof v Genovi, leta 2005. Študijski del procesa se je končal 8. oktobra 2021. Kdo pa sta ta dva fanta?

Alberto je bil pravi vodja, zmagovalec, toda njegovo vodenje je bilo v »služenju« in to ga je vedno bolj približalo bližnjemu, predvsem najbolj potrebnim in mladim. Rodil se je in živel s svojo družino v predmestju Genove. S svojimi starši je hodil v župnijo svetega Sebastjana in bil aktivno vključen vanjo. Na začetku v Katoliško akcijo, potem pa ga je duhovnik Mario Terrile spoznal z duhovnostjo Chiare Lubich, ki ga je popolnoma prevzela. Prav med mariapolijem leta 1977, srečanjem Gibanja fokolarov, je Alberto prejel v dar nekaj novega, kar je za vedno spremenilo njegovo življenje: »Bog ljubezen«. Isto leto se je vključil med gen (nova generacija), mladinsko vejo Gibanja, in tu spoznal Carla. Z njim je doživel globoko edinost, ki je zmogla preseči razlike v njunem značaju.

Carlo je bil za razliko od Alberta bolj zaprt in pesniški fant. Študiral je agronomijo in rad bral, igral na kitaro in pisal pesmi. Bil je sanjač, s krili na nogah, nič povezanega z velikim Albertovim navdušenjem nad gorami in matematičnim razmišljanjem, značilnim za študenta inženirstva.

Vendar ju je povezuje nekaj velikega, želja, da bi drugim z veseljem in navdušenjem prinesla evangeljski ideal zedinjenega sveta. Zlasti pa želja, da bi vedno živela Jezusovo sporočilo »Kjer sta dva ali jih je več zbranih v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20). Carlo je spoznal Gibanje kot otrok. Naučil se je načina, kako »skupaj postati sveti«, Chiarino povabilo, ki je postalo zanj kot fiksna ideja, posebej po tem, ko se je preselil v Genovo zaradi očetovega dela.

Vir, “pravi mož, močan mož” ni samo nadimek, ki mu ga je dala ustanoviteljica Gibanja fokolarov. Sčasoma je postal življenjski program za Carla, ki je moč črpal pri Jezusu, edinem možnem viru energije, kakor je zapisal v eni od svojih pesmi: »In dihaj v zraku ljubezen, ki ti podarja novo sonce, ki se rojeva nad teboj«.

Prijateljstvo med njima je trajalo tri leta in vendar je med njima moč zaznati pravo zrelost, ko sta si veliko podelila, v resnici sta izkusila življenje, prodrla vanj; zrelost, ki je običajno značilna za modrece. Na poti iskanja pristne Ljubezni sta odkrila čistost, da bi skupaj prišla do prave svobode in podelila ta ideal s prijatelji. Globoke misli so se prepletale v nit, polno živih barv, na listih papirja, ki so jih nekoč uporabljali, kakor danes uporabljamo sporočila.

»Verjetno bo to leto zate leto vojaščine,« je pisal Alberto Carlu na svoj devetnajsti rojstni dan, »morda nove težave, novo veselje. Nekako kot današnji dan, ki se je začel s čudovitim soncem in zdaj, ko je ura 16.00, postaja zimsko siv (…). Toda vsi vemo, da je za temi oblaki sonce.«

Alberto in Carlo sta se odražala drug v drugem, prepoznavala veselje in strah, boje in osvojitve. Polna zaupanja v Ljubezen, ki zmore vse, sta bila pripravljena živeti evangeljski stavek: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

Alberto je izgubil življenje v gorah v okolici Cunea, 18. avgusta 1980, ko je padel med vzponom po ledeniku v Alpi Marittime. Carlo ni uspel priti na njegov pogreb.

16. avgusta se je vrnil iz vojske zaradi pregledov, saj je večkrat omedlel in imel hrome okončine. V nekaj urah po posvetu z zdravnikom, ki ni skrival, kako težko je njegovo stanje, je bil hospitaliziran. Bolezen se imenuje neoplazija. Povedali so mu o Albertovi smrti, toda časa je malo in pohiteti je bilo treba v bolnišnico. Teh štirideset dni je ločevalo oba prijatelja, preden sta se zopet dobila in ostala povezana za vedno. Carlo je zadnje dneve v bolnišnici, čeprav brez moči, sprejel vsakega z velikim nasmehom: »Vem, kam grem,« je povedal medicinski sestri, »grem tja, kjer je moj prijatelj, ki je pred dnevi umrl v nesreči v gorah.« Čutil je močno prisotnost Alberta in komaj čakal na “skok v Boga”, o čemer je govoril z mamo v bolnišnici. Skok v brezmejno, ki ga je popeljal v Očetovo hišo 29. septembra 1980.

Danes, po štiridesetih letih, je tista nevidna zaveza prijateljstva med Albertom in Carlom še močnejša in doživlja novo obdobje. Preseneča pravzaprav izrednost dogodka. V cerkveni zgodovini se ni še zgodilo, da bi kanonski pregled dveh ločenih postopkov potekal vzporedno in bi obravnaval dva prijatelja. Da bi bila Alberto in Carlo najprej blažena in zatem sveta, sta potrebna dva čudeža na njuno priprošnjo. Ker pa je za oba molitev ista, bosta v vsakem primeru »skupaj sveta«. Potrditev duhovnega prijateljstva kot možna pot svetosti; v njunem življenju se je uresničilo tisto “kakor na nebu tako na zemlji” in pravo veselje, sad Chiarinega preroškega navdiha: »Voščim vam, da postanete sveti, veliki svetniki, hitro svetniki. Prepričana sem, da v vaše roke polagam srečo«[1].

Maria Grazia Berretta

[1]    Sporočilo Chiare Lubich na genfestu 1980, Rim, 17. maja 1980.