Leta 1956, manj kot deset let po zakoličenju ‘začasne meje’ med Republiko Italijo in Titovo Jugoslavijo, katere sestavni del je bila takratna socialistična Republika Slovenija, je prva iskrica Ideala – to je luči karizme edinosti, preskočila čez močno varovano ‘železno zaveso’ v Slovensko Primorje, tako da se je v naslednjih letih vse več ljudi iz Slovenije udeleževalo raznih srečanj in Mariapolijev – za to duhovnost značilnih večdnevnih duhovnih srečanj, ki so potekali v sosednji Italiji.
»Ne besede, le dejanja« je bilo dolga leta nenapisano pravilo, s katerim si je duhovnost karizme edinosti utirala pot čez Slovenijo v druge dežele in narode jugovzhodne Evrope. Privlačnost Luči življenja po evangeliju in svež veter drugega Vatikanskega cerkvenega zbora sta sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja med takratno mladino, duhovniki, redovniki in ljudmi vseh poklicev zanetila močan duhovni ogenj do take mere, da je vzbudil pozornost državnih organov varnosti, hkrati pa je pretila nevarnost, da bi tok dogodkov zaneslo v napačno smer. Pod očetovsko zaščito ljubljanskega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika se je plamen duhovnosti edinosti previdno in samodejno širil po mnogih krajih, še posebno po odprtju moške skupnosti – fokolara leta 1966 in ženske skupnosti – fokolara leta 1974 v Ljubljani.
Marijino delo – Gibanje fokolarov se je razraslo v košato drevo z vso razvejanostjo in značilnostmi in je povsem neopazno vse bolj postajalo sestavni del družbenega tkiva kljub temu, da so se njegovi člani zaradi ugodnejših političnih razmer dolga leta zbirali na Mariapolijih in drugih večjih srečanjih na Hrvaškem. Leta 1983 je bil prvi slovenski Mariapoli v stiški opatiji, naslednje leto pa je bil v Bohinju prvi izmed dolge vrste zelo priljubljenih ‘Mariapoli počitnic’, za katere je bila med drugim značilna močna mednarodna udeležba.
Da Duh veje, kjerkoli hoče, potrjuje še danes težko razumljivo dejstvo, da je Festival Ljubljana leta 1970 uradno povabil mednarodno glasbeno skupino Gibanja: Gen Rosso, ki je imela v nabito polni dvorani Hale Tivoli odmeven koncert in na katerem so morali na zahtevo publike dvakrat ponavljati v slovenščino prevedeno pesem Marija, kar je bilo prvikrat po vojni, da je bila v javnosti izvajana nabožna skladba. Državna RTV Ljubljana je z Gen Rossom posnela in predvajala 40-minutno oddajo, v kateri ni manjkala pesem o Mariji. Festival Ljubljana je naslednje leto ponovno gostil Gen Rosso s koncerti v nabito polnih dvoranah Hale Tivoli v Ljubljani, Narodnega gledališča v Mariboru in na odprtem prizorišču Kulturnega doma v Desklah na Goriškem.
V zavetju različnih samostanov in župnišč so se po raznih krajih Slovenije odvijala redna in občasna srečanja, in to vse do spomladi 1990, ko je bilo prvo javno srečanje Gibanja z okoli osemsto udeleženci v Kinu Šiška v Ljubljani. V naslednjih letih so vse večja in številčnejša srečanja gostile športne dvorane na Kodeljevem v Ljubljani, v Postojni, Logatcu, na Vrhniki in dvoranah javnih zavodov v Celju, Veržeju, na Mirenskem gradu in drugod.
Po osamosvojitvi je prisotnost ‘duha’ Gibanja fokolarov vse bolj vidno prisotna in dejavna v življenju Cerkve kot tudi na mnogih področjih civilne družbe, za kar se je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode Chiari Lubich ob njenem obisku v Sloveniji leta 1999 oddolžil s podelitvijo odličja sv. Cirila in Metoda – najvišjega priznanja Cerkve na Slovenskem; na srečanju s poslanci in poslankami v Državnem zboru pa se je v priložnostnim nagovorom za dragocen prispevek na družbenem področju zahvalil tudi takratni predsednik parlamenta dr. Janez Podobnik.
Najpomembnejši dogodek, ki se je na neponovljiv način zapisal v srca prisotnih in v kratko zgodovino Gibanja fokolarov na Slovenskem, pa je bilo nepozabno srečanje Chiare Lubich, ustanoviteljice Gibanja, s svojim ljudstvom, 14. aprila 1999 v nabito polni cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani.
Gibanje je danes prisotno in dejavno na mnogih področjih javnega in cerkvenega življenja. S svojstvenim prispevkom se zavzema za dialog znotraj Katoliške cerkve kot tudi za vse bolj ploden dialog med vsemi krščanskimi cerkvami in drugimi veroizpovedmi, pa tudi z ljudmi drugačnega prepričanja; prizadeva pa si tudi za dialog z današnjo sodobno kulturo.
Z Gibanjem se je v vseh teh letih srečalo več tisoč ljudi, mnogi se vključujejo v različne skupine, ki so posejane po vsej Sloveniji, drugi ohranjajo stik z udeležbo na večjih občasnih srečanjih. Člane in prijatelje Gibanja od leta 1964 povezuje mesečna revija Novi svet, ki ga izdaja istoimenska založba. Od prvih natisov na ciklostilu je založba danes prisotna na knjižnem trgu z deset in več knjižnimi naslovi letno.
Za člane Gibanja, njihove prijatelje in za vse, ki se jih je Luč Ideala na nek način dotaknila, postaja od leta 2002 Center Mariapoli Spes – Upanje v Planini pri Rakeku občasni dom za duhovno poglabljanje, za druženje in povezovanje tudi s pripadniki drugih krščanskih gibanj in denominacij; kot nekdanja ‘furmanska postaja’ na pomembni cesarski cesti med Dunajem in Trstom, pa tudi kraj srečevanja z ljudmi različnih narodov in kultur.
s.g.