»Do koncev Zemlje«, nič manj.
Trento, 1944, na praznik Kristusa Kralja. Chiara in njene prve tovarišice, zbrane okoli oltarja ob koncu maše, prosijo Boga, ne zavedajoč se dobro daljnosežnosti prošnje, naj tudi po njih uresniči stavek, ki so ga slišale med bogoslužjem: »Zahtevaj od mene, in dam ti narode v dediščino, v lastnino konce zemlje« (Ps 2,8).
»Ti veš, kako lahko dosežemo edinost,« govorijo. »Tu smo. Če hočeš, uporabi nas.«
Za ideal, velik kot edinost, za katero je Jezus prosil Očeta z besedami »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), je potreben nič manj kot svet. Če na to gledamo z današnje perspektive, razumemo, kako je Gibanje fokolarov že zgodaj po svojem rojstvu v svojem srčnem hrepenenju zrlo daleč.
Nihče si v tistem času ne bi mogel predstavljati, da bodo tisti »konci zemlje« nekoč doseženi, in to precej hitro. Ni bilo načrtovano, ampak le sledenje poti, ki jo je »Nekdo« zarisoval. »Gibanje se razvija skladno z natančnim Božjim načrtom, ki ga nismo poznali, vendar se razkriva od časa do časa,« je povedala Chiara Lubich, ko je pripovedovala o začetkih na 19. narodnem evharističnem kongresu v Pescari leta 1977. In takrat je poudarila, da »pero ne ve, kaj naj napiše. Čopič ne ve, kaj naj naslika. Dleto ne ve, kaj naj izkleše. Ko torej Bog vzame v roke svojo stvaritev, s čimer naj bi se v Cerkvi rodilo katero od njegovih del, ta oseba ne ve, kaj naj stori. Je le orodje. Ko se je vse začelo v Trentu, nisem imela programa, nisem vedela ničesar. Ideja o Delu je bila pri Bogu, načrt v nebesih. Tako je bilo na začetku in tako je tudi po 34 letih razvoja Gibanja fokolarov.« Tako, dodajamo mi, je bilo še v naslednjih letih, vse do danes. Očitno je, da tisti prvi skupini deklet ni bilo namenjeno, da bi ostale zaprte v malem trentinskem okolju. Le nekaj mesecev zatem jih je bilo namreč že 500 – ljudi vseh starosti in družbenih stanov, ki so skupaj živeli ideal edinosti. Ta je prav kmalu prestopil regionalne meje. Po vojni so se namreč prve fokolarine preselile v nekatera italijanska mesta zaradi študija in dela. Tudi niso manjkala vabila ljudi, ki so želeli spoznati in nato številnim posredovati njihovo izkušnjo.
Najprej Rim, kamor je šla leta 1948 Chiara sama, nato pa Firence, Milano, Siracusa … Leta 1956 se je Gibanje fokolarov začelo širiti po drugih evropskih državah, leta 1958 po Latinski Ameriki, leta 1961 po Severni Ameriki. Leta 1963 je bila na vrsti Afrika, leta 1966 Azija, leta 1967 Avstralija.
Danes je Gibanje fokolarov (Marijino delo) prisotno v 182 državah, šteje približno dva milijona članov in simpatizerjev, ki so pretežno katoličani, vendar ne samo ti. Na različne načine so vanj vključeni tisoči kristjanov iz 350 Cerkva in cerkvenih skupnosti, veliko je pripadnikov različnih religij, med njimi so Judje, muslimani, budisti, hindujci, sikhi … in ljudje brez verskega prepričanja.
Jedro Gibanja fokolarov sestavlja več kot 140.000 animatorjev različnih vej.
To je do danes kratka zgodovina ljudstva, rojenega iz evangelija.
«Takrat smo prosile z vero,« je zapisala Chiara leta 2000. »Gibanje je zares prišlo do vseh koncev zemlje. In v tem “novem ljudstvu” so zastopani vsi narodi na zemlji.«
Vir: www.focolare.org
Za ideal, velik kot edinost, za katero je Jezus prosil Očeta z besedami »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), je potreben nič manj kot svet. Če na to gledamo z današnje perspektive, razumemo, kako je Gibanje fokolarov že zgodaj po svojem rojstvu v svojem srčnem hrepenenju zrlo daleč.
Nihče si v tistem času ne bi mogel predstavljati, da bodo tisti »konci zemlje« nekoč doseženi, in to precej hitro. Ni bilo načrtovano, ampak le sledenje poti, ki jo je »Nekdo« zarisoval. »Gibanje se razvija skladno z natančnim Božjim načrtom, ki ga nismo poznali, vendar se razkriva od časa do časa,« je povedala Chiara Lubich, ko je pripovedovala o začetkih na 19. narodnem evharističnem kongresu v Pescari leta 1977. In takrat je poudarila, da »pero ne ve, kaj naj napiše. Čopič ne ve, kaj naj naslika. Dleto ne ve, kaj naj izkleše. Ko torej Bog vzame v roke svojo stvaritev, s čimer naj bi se v Cerkvi rodilo katero od njegovih del, ta oseba ne ve, kaj naj stori. Je le orodje. Ko se je vse začelo v Trentu, nisem imela programa, nisem vedela ničesar. Ideja o Delu je bila pri Bogu, načrt v nebesih. Tako je bilo na začetku in tako je tudi po 34 letih razvoja Gibanja fokolarov.« Tako, dodajamo mi, je bilo še v naslednjih letih, vse do danes. Očitno je, da tisti prvi skupini deklet ni bilo namenjeno, da bi ostale zaprte v malem trentinskem okolju. Le nekaj mesecev zatem jih je bilo namreč že 500 – ljudi vseh starosti in družbenih stanov, ki so skupaj živeli ideal edinosti. Ta je prav kmalu prestopil regionalne meje. Po vojni so se namreč prve fokolarine preselile v nekatera italijanska mesta zaradi študija in dela. Tudi niso manjkala vabila ljudi, ki so želeli spoznati in nato številnim posredovati njihovo izkušnjo.
Najprej Rim, kamor je šla leta 1948 Chiara sama, nato pa Firence, Milano, Siracusa … Leta 1956 se je Gibanje fokolarov začelo širiti po drugih evropskih državah, leta 1958 po Latinski Ameriki, leta 1961 po Severni Ameriki. Leta 1963 je bila na vrsti Afrika, leta 1966 Azija, leta 1967 Avstralija.