Poleti leta ’49 je Igino Giordani prišel h Chiari, ki je bila na dopustu v dolini Primiera v kraju Tonadico v hribih v okolici Trenta. S skupnostjo so korenito živeli evangeljski odlomek o Jezusovi zapuščenosti. 12. julija je Chiara zapisala: »Zapuščeni Jezus! Pomembno je, da ga prepoznamo, ko gre mimo, in slišimo, kaj nam hoče povedati, ker nam pove vedno kaj novega. Zapuščeni Jezus hoče, da smo popolni: Jezus je enkratni učitelj in uporablja vse okoliščine, da bi nas oblikoval, da bi zgladil naš značaj, da bi nas posvetil. Edino, kar moramo storiti, je to, da sprejmemo te glasove okoliščin kot njegov glas. Vse, kar se dogaja okoli mene, se dogaja zaradi mene, vse je zborovski izraz Božje ljubezni do mene.«Konec tistega poletje je morala iz Primiera v mesto. Na list papirja, v katerega glavi je pisalo „Poslanska zbornica”, posodil ji ga je Giordani, je Chiara zapisala besedilo, ki se začenja z znanimi besedami: »Samo enega ženina imam na zemlji, zapuščenega Jezusa.« Spust iz tistega “Tabora v malem” je pomenil oznanilo, da je Zapuščeni pot do edinosti: »Šla bom po svetu in ga iskala v vsakem trenutku svojega življenja«. Tako je zapisala na tisti papir. Zapuščeni Jezus je torej “skrivnost” edinosti.
Chiara je leta 2000 zapisala: Od začetka smo razumele, da ima vse drugo plat, da ima drevo svojo korenino. Evangelij nas pokrije z ljubeznijo, a zahteva vse. V Janezovem evangeliju beremo: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu (Jn 12,24). Poosebitev te prilike je križani Jezus, čigar sad je bilo odrešenje človeštva. Križani Jezus! V enem izmed dogodkov prvih mesecev leta 1944 smo na novo razumele njega. Ob neki priložnosti smo izvedele, da je največja bolečina, ki jo je Jezus prestal, zato je njegovo največje dejanje ljubezni, ko je na križu izkusil zapuščenost od Očeta: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” (Mt 27,46.) To nas globoko prevzame. Mlada leta in navdušenje, zlasti pa Božja milost, nas spodbudijo, da izberemo prav njega v zapuščenosti kot pot za uresničenje našega ideala ljubezni.
Zdelo se nam je, da od tedaj odkrivamo njegovo obličje povsod. Njega, ki je izkusil v sebi ločitev ljudi od Boga in med njimi in je čutil Očeta daleč od sebe, nismo odkrivale samo v vseh osebnih bolečinah in v bolečinah bližnjih, ki so bili pogosto sami, zapuščeni, pozabljeni, temveč tudi v vseh razkolih, travmah, ločenostih, v medsebojni ravnodušnosti, v večjih ali manjših needinostih v družinah, med generacijami, med bogatimi in revnimi; občasno v sami Cerkvi; in kasneje med različnimi Cerkvami; potem še med verstvi in med verujočimi in tistimi drugačnega prepričanja.
Toda vse te bridkosti nas niso prestrašile. Ravno nasprotno, iz ljubezni do njega, zapuščenega, so nas pritegnile. On nas je naučil, kako naj se spoprimemo z njimi, kako naj jih živimo, kako naj prispevamo k premagovanju: kakor on, ki je bil zapuščen in je izročil svojega duha v Očetove roke: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha’. Tako je omogočil človeštvu, da se znova poveže v sebi in z Bogom. Pokazal je način, kako priti do tega. Zato se nam je razkril kot ključ za edinost, kot zdravilo za vsako needinost. On je bil tisti, ki je znova sestavljal edinost med nami vsakič, ko je bila načeta. V njem smo prepoznavale in ljubile velike, tragične ločitve v človeštvu in v Cerkvi. On je postal naš edini ženin. Naše skupno življenje s takim ženinom je bilo tako zelo bogato in plodno, da me je spodbudil, da napišem knjigo kot ljubezensko pismo, kot pesem, kot himno veselja in hvaležnosti njemu, zapuščenemu Jezusu.
