Že 25 let” Dom Zarja” odpira svoja vrata dekletom v težkih razmerah. Ponuja jim možnost začeti dostojno, upanja polno življenje.
»Nisem bila dolgo poročena, ko je moj mož hudo zbolel. Hkrati sem ugotovila, da pričakujem otroka.« Tako se je začela pripoved mlade Nigerijke. Daleč od svoje družine in sama se je zatekla k moževi družini, a je našla zaprta vrata. »Zatem sem doživljala pekel.« Na srečo so se odprla druga vrata, vrata Doma Zarja. Zanjo in za mnoge druge mlade žene v težavah se je tako začel nov dan. »Ne vem, kako bi sicer lahko preživela. Hvala Bogu, da se zdaj stvari izboljšujejo!«
Dom Zarja je projekt Gibanja fokolarov v Nigeriji. Najprej se je veliko let imenovala “Hiša Gen” (nova generacija). Kasneje je Chiara Lubich predlagala ime “Zarja” z voščilom, da bi lahko postal pravi dom za številna dekleta v težavah iz celotne Nigerije. 
Tu sprejmejo številne, nekatere celo rešijo življenja na ulici. Dekleta imajo možnost, da se izučijo za nek poklic. Na začetku so šivale (iz tega je nastal pravi tečaj) in se ukvarjale z batikom (barvanje tkanine) samo zato, da so dobile nekaj denarja. Potem pa je to postal pravi pravcati projekt pomoči, v katerega je zajeta moralna in duhovna vzgoja.
Konec maja 2017. V Centru mariapoli v Onitshi so praznovali 25-letnico Doma Zarja, zbrali so se za konec tedna in za sklep imeli mašo na odprtem. Povabljenih je bilo 400 oseb in mnogi so si nadeli značilno afriško obleko, pobarvano prav s tehniko batika. Mašo je daroval pomožni škof Denis Chidi Isizoh. »Fokolar pomeni ogenj,« je povedal med pridigo. »Ogenj za pogum, ogenj evangelizacije, ljubezni.« Opisal je svoja osebna srečanja s Chiaro Lubich, ko je delal s kardinalom Arinzejem na Papeškem svetu za medverski dialog: »Francoski učenec je napisal: ‘Mislim, torej sem’. Afričan tega ne bi nikoli rekel. Afričani bi rekli: ‘Smo, zato sem’. Sem oseba, ker pripadam skupnosti, skupini. To je tisto, kar nam pravijo člani Gibanja fokolarov: ko smo zedinjeni kot skupnost, najdemo samega sebe.«
Korak nazaj. Malo pred tem je Elde de Souza, odgovorna za Dom Zarja, odšla k škofu Denisperju in mu povedala, da je projekt v denarnih težavah in da ga bodo zaprli. Škof ji je takoj odgovoril, da ima polno zaupanja in da naj nadaljujejo. Predlagal je, naj ne zaprejo hiše, ampak naj na veliko praznujejo 25-obletnico aktivnosti: »Gibanje v Nigeriji je preveč tiho!« Celotna skupnost se je aktivirala, ker ni mogla biti neobčutljiva za tak predlog. Vsi, odrasli in otroci, so začeli delati. Navdušenje samega škofa je nalezljivo: »Nigerija je srečen kraj. Mi smo srečni ljudje. Nekateri pa niso, so res v težavah. To je življenjska izkušnja,« lahko pa vsi pridružimo svoje trpljenje s trpljenjem Jezusa na križu.
Vsa “dekleta” iz Doma Zarja so prišle. Nekatere so še najstnice, druge že babice. Praznovanje je priložnost za prepletanje poti in zgodb. »Zame se je življenje spremenilo.«, »Prej sem bila vzkipljiva, zdaj sem umirjena.«, »To, kar sem doživela tukaj, mi pomaga za vse življenje.«, »Čudovito je poslušati, kako je to majhno seme dalo veliko sadov«, je povedala 83-letna “Mama Regina”, ena od prvih vzgojiteljic. Naslednji dan je dnevnik nadškofije v Onitshi (dva milijona katoličanov) pisal o obletnici kot o »izjemnem barvitem dogodku«. V nadaljevanju še: »Gibanje fokolarov je obrisalo solze mladim brez upanja, ki zdaj živijo nad pragom revščine zahvaljujoč spretnostim, ki so jih pridobile v Domu Zarja.« Radijske in televizijske postaje so govorile o dogodku, lokalni časopis je natisnil letake za zbiranje denarja, s katerim bi projekt lahko še naprej ostajal. Začenja se novi dan tudi za Dom Zarja.
