Ameriški duhovnik že mesece vsak dan prevozi veliko kilometrov s kolesom ali z nekakšnim triciklom, da bi bil blizu svoji skupnosti. Ta izkušnja, v katero so vključeni še drugi župljani, je zedinila ljudi in razširila obzorje. Njeni učinki so vidni tudi v času po pandemiji.

Čeprav nas obdobja karantene in pravila o družbeni razdalji silijo, da sedaj nismo tako množično aktivni v župniji, je pa lahko duhovnik most in vez med vsemi! To dela oče Clint Ressler, katoliški duhovnik iz ZDA, ki vsak dan od začetka pandemije prečeše po dolgem in počez veliko območje svoje župnije St. Mary of the Miraculous Medal v Texas Cityu, da bi obiskoval svoje župljane.

Oče Clint, kako se je spremenilo življenje vaše župnije v času te pandemije?
Res je, da pandemija drastično spreminja naš način ohranjanja odnosov in prav tako uvid, kako jih razvijati. V sebi čutim zelo močno zavest, da nas Bog kliče, da smo soodgovorni. Kot pastir čutim olajšanje, saj me obkroža lepa skupina, ki je močna in zelo motivirana. Morda tudi zato, ker smo se osredotočili na bistveno v našem poslanstvu, doživljamo veselje in hvaležnost, saj vidimo sadove našega prizadevanja.

Pred pandemijo so bili moji dnevi polni stikov z veliko ljudmi. Morda sem bil tedaj preveč poln projektov, srečanj ali prepričanja, da moram priti do vsake osebe in biti pozoren do nje. Zdaj pa, ker je v vseh potreba po občestvu in po pristnih odnosih, sem se znašel bolj v tem, da ’sem’ in ne toliko v tem, da ’delam’.

Odnos med župnijskimi skupinami in tistimi, ki pomagajo v župniji, je bolj oseben, imamo žive stike preko telefona, družbenih omrežij in kratkih obiskov. Zdi se mi, da velika želja po življenju občestva, kar je Bog položil v naša srca, odkriva nove poti, da bi presegla vse težave.

Kaj delate, da bi bili še naprej blizu svojim župljanom?
Morda zaradi tega, ker je manj srečanj in smo bolj pozorni na bistveno poslanstvo, nisem tako zaseden kot pred pandemijo. Tako slišim v sebi Božji glas, ki mi pravi, naj upočasnim, naj zaupam njemu in naj bom potrpežljiv. Na začetku pandemije sem se trudil, da bi obiskal veliko župljanov s kolesom ali s triciklom. Prve mesece sem obiskal tudi po dvanajst družin na dan. Zdaj sem vse upočasnil, manj hodim na obiske, preživim pa več časa z ljudmi.

Bi nam povedali najlepši in najtežji trenutek iz teh obiskov?
Izbrati en sam dogodek ni lahko. Enkrat sem prišel na dom družine, ki je pred nekaj dnevi izgubila hišo zaradi požara. Otroci niso samo ostali brez strehe nad glavo, ampak tudi brez igrač. Sosed je takoj ponudil, da so se nastanili pri njem. To je bil najbolj žalosten, a tudi najbolj spodbuden obisk.

Prevzelo me je, kako je ta izkušnja doživela preobrat, ko nas je papež Frančišek pozval, naj bomo “misijonski učenci”: od lepih besed do tega, da sem lahko in nujno to živel.

Ali bo po vašem ta izkušnja prinesla kaj pozitivnega v življenje vaše župnijske skupnosti tudi potem, ko bo pandemije konec?
Pandemija je pomagala veliko ljudem, da so se oprijeli “on-line vere”. Župljani so bolj strokovno podkovani v uporabi tehnoloških sredstev na splošno, pa tudi v veri so vedno bolj podkovani.

V veliko spodbudo mi je bilo, ko sem videl, kako so poskrbeli drug za drugega. Prepričan sem, da bomo po pandemiji videli sadove bližine in konkretnih izkušenj vzajemnosti.

S pandemijo se je povečal čut za solidarnost. Poklicani se čutimo živeti solidarnost ne samo do najbližjih, ampak tudi do ljudi v potrebi in do izzivov vsega sveta. Čutimo, da “smo vsi skupaj” v tej situaciji. Upam, da bo to ostalo v srcih in v vsem, kar delamo, tudi po pandemiji.

Poznate duhovnost Gibanja in jo živite. Kakšen vpliv ima na življenje vas kot duhovnika in župnika: na splošno in posebej v tem času?
Odgovornost za župnijo je lahko težka in kompleksna in zahteva razločevanje in težke odločitve. Če pa se osredotočim na konkretno ljubezen, se mi zdi, da ni tako hudo. Seveda se vse začne pri zedinjenju z Bogom. Kot duhovniku, še posebej kot pastirju, mi je bila zaupana naloga, v katero sta zajeta vpliv in avtoriteta. Kot voditelj lahko občasno padem v “podjetniški pristop”, s katerim vrednotim učinkovitost, se ogibam tveganjem in preverjam rezultate. Duhovnost Gibanja, pričevanje Jezusa me vabi, naj služim, naj bom ponižen in zvest v potrpežljivosti. Razumel sem, da je za nas osnovno izhodišče za razumevanje, kaj je Božja volja, življenje z Jezusom med nami. Z drugimi besedami: biti moramo “Cerkev”, Kristusovo skrivnostno telo. Ko po Božji milosti živimo in rastemo v takih medsebojnih odnosih, lahko poslušamo “nežen” glas Svetega Duha. Menim, da so ta leta življenja z Gibanjem fokolarov vtisnili vame željo, da prinašam tako vrsto razločevanja v župnijo, v župnijske skupine, pastoralni svet in v vse druge skupine in komisije.

Anna Lisa Innocenti