Že dolgo vedno hujše novice iz Sirije polnijo poročila po vsem svetu. Objavljamo nekaj iz življenja ljudi, ki si prizadevajo graditi mostove. Pred nami je izkušnja volontarja iz Gibanja fokolarov, ki dela kot ginekolog v bolnišnici. Njegov pristop v korist vsem žrtvam nemirov, ne glede na vero, je vzbudil mrežo solidarnosti med zdravniki, seme miru.
»Ko so se začele manifestacije in so počili prvi streli, so pripeljali v našo bolnišnico veliko ranjenih ljudi. Vladala je velika zmeda in ljudje so bili zelo jezni. Takoj sem bil na voljo in kljub nevarnosti sem odšel v predele mesta, kjer so bili ranjenci, in čez barikade oboroženih ljudi. V meni je bila velika gotovost, da nisem sam, ker sem v Jezusovem srcu.
Dan za dnem sem bil priča večjemu družbenemu razkolu in vedno večja je bila medverska napetost, povečevalo se je število ubojev zaradi verske pripadnosti. Odločil sem se, da grem proti toku in sprejemal na zdravljenje ljudi vseh veroizpovedi. S tem sem tvegal, da mojega ravnanja ne bodo pravilno razumeli in da lahko bi me obtožili tako vlada kot oboroženi uporniki.
Da bi zagotovil varnost bolnikov, sem velikokrat po operaciji več ur čakal na bolnike, da bi jih varno prepeljal domov s svojim avtomobilom.
Ko sem neko noč spremljal neko nosečnico haluitko rodit v Hamo, mesto z večinskimi suniti, sva naletela na protestni shod proti režimu. Vsi v avtu so bili prestrašeni in tudi sam sem bil negotov, kako naprej, posebej ko se je skupina protestnikov približala in hotela vedeti, kdo je v njem. Ko sem govoril z njimi, sem jim glasno rekel: »V avtu je žena, ki bo vsak hip rodila, bojte se Boga!« Umirili so se in se oddaljili, da smo lahko prišli do bolnišnice.
Gospa je bila tik pred porodom in kmalu smo zaslišali jok novorojenca. Sredi smrti se je rodilo življenje. Do solz smo bili ganjeni, ker je bil tisti otrok simbol našega upanja v novo rojstvo.
Ljubiti vse je pomenilo tudi skrbeti za družinske člane ranjencev in žrtev. Bil sem jim blizu, jih opogumljal, a obenem sem jim pomagal premagati jezo in željo po maščevanju. Nekega dne je umrl muslimanski častnik iz sosednjega kraja. Z drugimi krščanskimi zdravniki smo šli izrazit sožalje njegovi družini. Ko je njegov oče to izvedel, je bil ganjen, obrnil se je k nam in nam rekel: »Danes ste me počastili vi in vaši ljudje, prinesli ste mi nekaj miru!«
Septembra, ko se je končeval mesec ramazana, sem pomislil, da bi spodbudil svoje sodelavce zdravnike in bi naredili kaj za spravo. Povabili smo 120 zdravnikov iz mesta, vseh veroizpovedi, na iftar ob navzočnosti guvernerja mesta. Med nami je vladalo zelo lepo in vedro vzdušje. V Hami je to lepo odmevalo in pomagalo ozdraviti rane razklanosti.
Da živim za edinost, so opazili tudi drugi, zato so me poklicali, da bi delal v odboru za dialog z meščani, kamor sem prinesel politično gledanje, ki ga razsvetljuje duhovnost edinosti. Zatem sem bil izvoljen v odbor za nacionalni dialog, ki pomaga predsedniku najti prave rešitve. Žal ta miroljubna akcija ni imela pričakovanih rezultatov, a še vedno upam in si prizadevam za to, da bi prevladala dialog in sprava.«
Y. S. iz Sirije
