Stone Flowers, glasbena skupina, katere člani so prestali vojno in mučenje, je izdala album Ngunda, s katerim dokazujejo, da lahko iz nepredstavljivega nasilja nastane nekaj lepega.
»Glasba je način za preživetje. Glasba je način, da bi nas drugi razumeli. Glasba je življenje.«
To so besede članov Stone Flowers, glasbenega projekta, ki je terapevtski in politični. Njihova glasba je mogočna, ustvarjalna in zelo lepa. Projekt ima redko lastnost, da opozarja na teptanje človekovih pravic, a pri tem glasba pozitivno vpliva na izvajalce in na poslušalce.
Skupina ima sedež v Manchestru. Člani skupine so prestali vojno in mučenje. Zanje je značilno, da sami pišejo besedila za pesmi in jih izvajajo. Z glasbo izražajo svoje izkušnje in čustva ter jih prenašajo na občinstvo. Pišejo o mučenju, izgubljenem domu, družini, vojni, upanju in zmožnosti ponovnega dviga v jeziku in z ritmom držav, od koder prihajajo: Irana, Kuvajta, Šri Lanke, Sudana in Demokratične republike Kongo.
Glasbena skupina je nastala pred štirimi leti in podpirata jo dobrodelni ustanovi ‘Musicians without Borders UK’ in ‘Freedom from Turture North West’. Svojo glasbo izvaja v živo na številnih dogodkih, zdaj pa snemajo nov album ‘Ngunda’, ki ga bodo 5. junija predstavili na osrednjem londonskem sedežu Amnesty International. Album se imenuje po eni od desetih pesmi v jeziku bantu lingala ‘Ngunda Azali Mutu’, kar pomeni: “Begunec je človeško bitje”.
Mnogi člani prihajajo iz kultur, v katerih je glasba osrednjega pomena. Afriške žene iz skupine pogosto pripovedujejo, “da imajo pesem za vsako stvar”. Člani z Bližnjega vzhoda zajemajo iz močne glasbene dediščine in antične pesniške kulture, zato imajo njihove melodije in besedila to prepoznavnost. Rezultat različnih kultur je obilje slogov, ki zajemajo arabsko pesem, pomešano z ritmi zahodne Afrike ter angleškim folkom, kar se skladno preliva v karibske pesmi in pesmi v jeziku tamil.
Mnogi člani Stone Flowers so prestali neverjetno mučenje, posilstvo in nasilje. Izgubili so svoj dom, kulturo in družino, kakor tudi dele sebe. »Z glasbo lahko izrazimo zapleteno čutenje, ne da bi bili pojmovno prepoznani; lahko gremo neposredno od čustev do izraza, ne da bi to morali upodobiti z besedo.« To so besede direktorja ‘Musicians without Borders UK’ Lis Murphy.
Za člane je pomembno pripovedovati doživete zgodbe, ker se tako lahko znova postavijo na svoje noge, vendar je to tudi politična gesta. »Najpomembnejše je sporočilo, da so begunci človeška bitja,« je povedal član skupine. »Preko naših pesmi se borimo za človekove pravice in tako opozarjamo na obstoj mučenja, da zanj vedo drugod po svetu.«
Izid albuma so omogočili večinoma preko crowdfundinga, čeprav so nedavno prejeli denar tudi od ‘Woodward Charitable Trust’ in ‘Salford CVS’.
Vir: PositiveNews.org.uk
