Veliko nam je bilo do tega, da bi objavili v novi prilogi o ženah v našem dnevniku intervju z vami: ste namreč edina ženska v vodstvu gibanja. Ali vas to v stiku s cerkveno hierarhijo bremeni?
Zame to ni breme, ampak je posebnost, ki so jo vedno priznavali papeži, kardinali in škofje, kakor se je izrazil Janez Pavel II.: biti znamenje in zagotovilo marijanske drže, ki govori o prvenstvu nadnaravne ljubezni, svetosti; izraz, ki je prav tako pomemben kot apostolsko-petrinski. Papež Wojtyla je še povedal, da »ta razsežnost ponavzočuje skrivnost Kristusa in njegovega odrešenjskega dela v svetu«. V prvih desetletjih našega gibanja je bila to velika novost, za nami je dolga pot, na kateri ni manjkalo trpljenja.
Tudi to, kako ste nasledili Chiaro Lubich, je bilo drugače, kot smo navajeni: niste bili imenovani, ampak je bila to demokratična izbira. Tudi pri odločitvah se zdi, da Gibanje sledi demokratični poti. Se je dogajalo tako še za časa Chiarinega življenja?
Nasledstvo je bilo določeno z volitvami, vendar ne moreno reči, da smo sledili demokratični poti. Če bi bilo tako, bi morali sprejeti kompromis, s katerim bi uskladili polarizacijo, kar pa bi bilo v nasprotju z našo karizmo, ki zahteva edinost. Bolje smo razumeli pomen Chiarine zapuščine: to je Jezus, ki je navzoč, ko »sta dva ali jih je več zbranih v mojem imenu«. V tistem kritičnem trenutku smo izkusili njegovo spreminjajočo moč in luč, ki nas vodi. Od nas zahteva medsebojno ljubezen, ki je brez mere, saj meri na samo Jezusovo mero: dati življenje. Še danes ne poznamo drugega načina sprejemanja odločitev kakor poslušanja, podeljevanja bremena, uspehov, izkušnj, mnenj, pri tem pa je treba biti pripravljen izgubiti vse v drugem. Zlasti si prizadevamo za zvestobo križanemu Jezusu, da bi spreminjali bolečine, dvome in ločitve v ljubezen in znova sestavljali edinost. Ko je on navzoč, sijejo darovi Duha: mir, nova moč, luč; sije enakost, ne da bi se izničil “dar avtoritete”.
Zdi se mi, da se med vsemi gibanji najbolj izogibate reklami. Chiara je namre govorila: »ponižnost in molk, nikoli se razkazovati«. Zato vas ljudje spoznavajo, ko pridejo v stik z nekom izmed vas, v osebnem odnosu. A zaradi tega ste malo znani navzven: je to povezano s ženskim vodstvom?
Izogibamo se reklami, ne pa komunikaciji! Pomenljivo je, da je Chiara hotela, da je velika satelitska antena za medcelinske povezave nameščena prav na travnik pred njeno hišo: zanjo je bila »spomenik edinosti«. Res je, da je bilo obdobje tišine, ko je Cerkev preučevala Gibanje fokolarov, dolgo. V naslednjih letih pa smo imeli velike mednarodne prireditve, ki so jih lahko spremljali po svetu prek satelitov, pomnožile so se revije in spletne strani, imamo tiskovni urad. Pri tem nas ne vodi iskanje slovesa, ampak evangeljski izrek, ki pravi, da svetilke ne smemo dajati pod mernik, ampak na mizo, da bo razsvetlila hišo.
V vašem duhu je očitna ženska zasnova. Kakšne značilnosti lahko še zasledimo v vaši karizmi?
Fokolar ima ženske značilnosti, ker je »delo Marije«. Marija je najvišji izraz odrešenega človeštva, vzor kristjana in celotne Cerkve, kakor je povedal drugi vatikanski koncil. Prav ona je dala celotnemu Gibanju svoj pečat: ponotranjenost, ki daje mesto Bogu in bratom; moč; vera brez »če in morda«, živeta evangeljska beseda, spev Magnifikata, ki oznanja najmočnejšo družbeno revolucijo; materinstvo, danes mogoče v rojevanju skrivnostne, a resnične navzočnosti Vstalega, ki prenavlja vse stvari.
Člani ali privrženci Gibanja so tudi predstavniki cerkvenih hierarhij. Kako usklajujete veljavnost vodstva Gibanja in avtoriteto hierarhije, ki jo predstavljajo?
V odnosu s škofi ni nikoli prišlo do spora, ampak do izmenjave darov: od karizme edinosti črpajo duhovnost, ki so jo tako priporočali papeži, da bi dali Cerkvi izraz, kakršnega je predvidel koncil: Cerkev kot občestvo. V karizmi, lastni cerkveni hierarhiji, prepoznavamo evangeljski »Kdor vas posluša, mene posluša«.
Kakšen je vaš odnos do svetnic in njihovih besedil poleg zapisov ustanoviteljice, ob katerih se seveda navdihujete?
Dva primera: Chiara si je nadela ime svetnice iz Assisija (Klara), ker jo je očarala njena evangeljska korenitost. Leta dolgo smo na praznik te svetnice poglabljali vzporedne vidike obeh duhovnosti. Terezija Avilska je bila luč, da bi v novi karizmi, ki je bila dana Cerkvi, prepoznali pristno pot do svetosti, katere namen ni samo graditi “notranji grad”, ampak še “zunanji grad”, v katerega središču je navzočnost Jezusa v skupnosti.
Lucetta Scaraffia