Leta 2013 obhajamo 50 let od začetka širjenja duhovnosti edinosti v Afriki. Prvi dogodek je potekal 9. februarja v Fontem, kamerunskem kraju, o katerem Chiara sama pripoveduje v tem nagovoru skupini redovnikov.
Danes bi hotela povedati nekaj o mestecu v Fontemu v Kamerunu.
Resnično bi se lahko imenovalo: “… Si storil meni.”
Njegova zgodba se sliši kot pravljica.
Nekoč je živelo v pragozdu Kameruna številno ljudstvo.
Skoraj vsi so bili animisti, a zelo dostojanstveni, moralno zdravi in bogati človeških vrednot. Rekli bi, da je bilo to pleme po naravi krščansko. Imenovalo se je Bangva, toda v tistem času so ga zdesetkale bolezni. 98% otrok je namreč umrlo v prvem letu življenja.
Ker niso vedeli, kaj naj storijo, so se ti Afričani (…), med njimi je bilo le malo kristjanov, vprašali: “Zakaj nas je Bog zapustil?” Ugotovili so: “Ker ne molimo.” Tedaj so se skupaj odločili: “Molimo celo leto; morda se nas bo Bog spomnil!”
Molili so dan za dnem, v mislih so imeli samo eno stvar: “Prosite in boste dobili! (…) Trkajte in se vam bo odprlo!” Molili so celo leto, na koncu pa se ni zgodilo nič.
A niso izgubili poguma in tistih nekaj kristjanov je reklo ljudstvu: “Bog nas ni uslišal, ker nismo dovolj molili. Molimo še eno leto!” Tako so torej molili še eno leto. Minilo je drugo leto in spet se ni nič zgodilo.
Tedaj se zberejo in se vprašajo: “Zakaj nas je Bog zapustil? Ker naše molitve pred Bogom nimajo veljave. Premalo dobri smo. Zberimo denar, pošljimo ga škofu, naj ga on da plemenu, ki je boljše od nas, naj moli, da se nas Bog usmili.”
Škofa je to ganilo, zanimal se je in prišel je k njim ter jim obljubil bolnišnico. Minila so tri leta in bolnišnice ni bilo od nikoder.
V določenem trenutku so prišli fokolarini, ki so bili zdravniki. Za pleme Bangva so pomenili božji odgovor. Imenovali so jih ‘božji ljudje’.
Ti so razumeli, da v tem kraju nima smisla govoriti (…). V tistih okoliščinah niso mogli reči: “Pojdite v miru! Pogrejte se in najejte!”1 Morali so si zavihati rokave in delati. Tako je z velikimi težavami začel delovati dispanzer.
Čez tri leta sem šla tudi sama tja.
Množica ljudi, ki se je zbrala na veliki ravnici pred bivališčem svojega kralja Fona, se mi je zdela tako zedinjena in si je tako želela rešitve, da se mi je zdelo, da je to ljudstvo že nekaj časa pripravljala Marija za najbolj celovito in pristno krščanstvo.
V tistem času se je vas že zelo spremenila. Ne samo zaradi cest in hiš, ki so zrastle, ampak tudi zaradi ljudi.
Že prejšnje delovanje misijonarjev, ki so le redko uspeli obiskati to območje, je postavilo dobre temelje. Tu in tam so se že oblikovale manjše skupine kristjanov kot seme, ki je čakalo, da se razvije. Sedaj pa so se ljudje množično oprijemali krščanstva. Vsak mesec so morali naši duhovniki, čeprav so bili v izbiri zelo zahtevni, krstiti več sto odraslih.
Vladni inšpektor, ki je obiskal osnovne šole na tem območju, je na koncu izjavil: “Vse ljudstvo je močno usmerjeno h krščanstvu, ker je videlo, kako ga fokolarini konkretno živijo.”
Povedati moramo, da je bilo delo evangelizacije, ki so ga v tistih treh letih opravili fokolarini, skoraj edinole v pričevanju. Morali so trdo delati in skoraj samo delati v najtežjih razmerah: ni bilo primernih sredstev niti primerne delovne sile, ceste so bile slabe in nabava ravno tako. Nobenih srečanj ni bilo, nobenih velikih enodnevnih srečanj, nobenih javnih govorov. Le osebni pogovori in priložnostna srečanja. In vendar je bilo ob nedeljah skladišče, ki je služilo kot cerkev, vedno bolj polno. Ob skupini kristjanov se je vedno bolj večala skupina animistov, ki so se želeli približati krščanstvu. Cerkev je bila prepolna in več ljudi je bilo zunaj kot v cerkvi. Tisoči so bili pri maši, več sto jih je prejelo obhajilo.
Izkušnja v Fontemu je bila za nas edinstvena. Zdelo se nam je, da ponovno doživljamo razvoj Cerkve v prvih časih, ko so vsi sprejemali krščanstvo v njegovi celovitosti, brez omejitev in kompromisov.
Izkušnja iz Fontema je postala zanimiva za druge afriške skupnosti v Gvineji, Ruandi, Ugandi, in Kinšasi v Zairu (sedanja Demokratična republika Kongo). Tako Fontem vedno bolj postaja vodilno središče za to značilno evangelizacijo.
Sedaj je Fontem že precej velik kraj. Ima vse, kar je nujno potrebno, tudi župnijo.
Fokolarinom so verjeli, ker so storili Jezusu tisto, kar so storili plemenu Bangva, ko so predvsem pričali z ljubeznijo, med njimi in nato do vsega ljudstva.
Chiara Lubich
odlomek iz Chiarinega nagovora kongresu redovnikov iz Gibanja fokolarov – Castel Gandolfo, 19. aprila 1995
