Kaj vse se lahko zgodi, ko opazimo, da je bližnji kdor koli, ki nas potrebuje, čeprav ga ne poznamo. Pripoved družine iz Italije.
Petnajst let živimo v soseski. Štiri stopnišča in dvajset stanovanj. Takoj po poroki sva hotela vzpostaviti lepe sosedske odnose in z veseljem prenašati najin življenjski slog s pečatom živetega evangelija. Zaradi celodnevnega dela pa nisva naših sosedov niti videla. Po rojstvu otrok sva spoznala nekaj staršev z njihovimi otroki v parku ali na dvorišču. Zamislila sva si, da povabiva katerega na večerjo in sledile so druge priložnosti za praznovanje in izlete v naravo. Sosedski odnosi so se končno obarvali s toplino.
Včasih se odnosi gradijo, ko po začetni zadržanosti ne uspemo samo dati, ampak tudi pogumno prositi. Marco je nekega dne polagal cevi v našem stanovanju, a je ugotovil, da sam ne bo mogel dela dokončati. Z nekaj ponižnosti je prosil za pomoč soseda, ki je nepričakovano vljudno prišel.
Neke posebej vroče in vlažne avgustovske sobote smo se vrnili opolnoči. Speča otroka sta bila zelo težka v najinih naročjih. Pred rdečo lučjo dvigala sta čakala že dva para in niti najmanj nista nameravala pustiti najprej naju z otrokoma v naročju. Z njimi smo razpravljali o nekoristnosti, kakor so rekli, tega, da se (naši) otroci igrajo na dvorišču. Vstopili so v dvigalo. Ko sva čakala, da bova na vrsti, se je dvigalo ustavilo in zazvonil je alarm. Stopnišče je bilo prazno, zaradi vročine so vsi šli iz mesta. Kaj zdaj? Poklicati gasilce ali servis in potem odnesti v posteljo otroke ter biti mirna? Konec koncev niso ravnali ravno lepo z nama. Toda v dvigalu so se začele kresati iskre … Marco je stekel v kabino z motorjem in z veliko težavo pripeljal dvigalo do nadstropja ter tako osvobodil nesrečneže.
Drugi večer smo bili s sosedi zunaj na večerji. Njihovi starši, ki tudi živijo v istem bloku, so jih poklicali in povedali, da iz njihovega stanovanja prihaja voda. Vsi smo pohiteli domov. Vratca pralnega stroja so se odprla in voda se je vedno znova natekala. Rezultat: povsod dva centimetra vode in še tista, ki je tekla po stopnicah skozi vrata. Bilo je kar tragično ob misli na možno škodo pri spodnjem sosedu, ki je pravkar položil nov parket. Ponudila sva možnost, da njihovi otroci prespijo pri nas. Moški so začeli pometati vodo prek balkona, žene smo jo zbirale v vedra s cunjami. Na srečo ni prišlo do najhujšega.
Med pospravljanjem dnevne sobe sva nekega večera zaslišala strašno vpitje iz spodnjega nadstropja, a sva pomislila, da je bolje, da se ne vmešava. Na koncu je Marco odšel tja. Vrata stanovanja so bila na široko odprta. Marco je trepetaje vstopil. Osemnajstletni sin je ležal na tleh, držala sta ga dva soseda. Oče se je opotekal s praznim pogledom. Mati je obupana povedala, da se je fant hotel vreči z balkona. Drugi sosed si je čistil obraz, ker ga je fant udaril s pestjo. Fant se je kar naprej premetaval in preklinjal s široko razprtimi očmi. Pomagala sva, kakor sva mogla, zlasti sva poskušala potolažiti starše. Skupaj smo čakali na rešilca, ki je odpeljal fanta v bolnišnico; užil je preveč marihuane. V soseski se dogajajo tudi take stvari. (Anna Maria in Marco iz Italije)
iz knjige Dobra novica, Città Nuova Editrice, 2012
Včasih se odnosi gradijo, ko po začetni zadržanosti ne uspemo samo dati, ampak tudi pogumno prositi. Marco je nekega dne polagal cevi v našem stanovanju, a je ugotovil, da sam ne bo mogel dela dokončati. Z nekaj ponižnosti je prosil za pomoč soseda, ki je nepričakovano vljudno prišel.
Neke posebej vroče in vlažne avgustovske sobote smo se vrnili opolnoči. Speča otroka sta bila zelo težka v najinih naročjih. Pred rdečo lučjo dvigala sta čakala že dva para in niti najmanj nista nameravala pustiti najprej naju z otrokoma v naročju. Z njimi smo razpravljali o nekoristnosti, kakor so rekli, tega, da se (naši) otroci igrajo na dvorišču. Vstopili so v dvigalo. Ko sva čakala, da bova na vrsti, se je dvigalo ustavilo in zazvonil je alarm. Stopnišče je bilo prazno, zaradi vročine so vsi šli iz mesta. Kaj zdaj? Poklicati gasilce ali servis in potem odnesti v posteljo otroke ter biti mirna? Konec koncev niso ravnali ravno lepo z nama. Toda v dvigalu so se začele kresati iskre … Marco je stekel v kabino z motorjem in z veliko težavo pripeljal dvigalo do nadstropja ter tako osvobodil nesrečneže.
Drugi večer smo bili s sosedi zunaj na večerji. Njihovi starši, ki tudi živijo v istem bloku, so jih poklicali in povedali, da iz njihovega stanovanja prihaja voda. Vsi smo pohiteli domov. Vratca pralnega stroja so se odprla in voda se je vedno znova natekala. Rezultat: povsod dva centimetra vode in še tista, ki je tekla po stopnicah skozi vrata. Bilo je kar tragično ob misli na možno škodo pri spodnjem sosedu, ki je pravkar položil nov parket. Ponudila sva možnost, da njihovi otroci prespijo pri nas. Moški so začeli pometati vodo prek balkona, žene smo jo zbirale v vedra s cunjami. Na srečo ni prišlo do najhujšega.
Med pospravljanjem dnevne sobe sva nekega večera zaslišala strašno vpitje iz spodnjega nadstropja, a sva pomislila, da je bolje, da se ne vmešava. Na koncu je Marco odšel tja. Vrata stanovanja so bila na široko odprta. Marco je trepetaje vstopil. Osemnajstletni sin je ležal na tleh, držala sta ga dva soseda. Oče se je opotekal s praznim pogledom. Mati je obupana povedala, da se je fant hotel vreči z balkona. Drugi sosed si je čistil obraz, ker ga je fant udaril s pestjo. Fant se je kar naprej premetaval in preklinjal s široko razprtimi očmi. Pomagala sva, kakor sva mogla, zlasti sva poskušala potolažiti starše. Skupaj smo čakali na rešilca, ki je odpeljal fanta v bolnišnico; užil je preveč marihuane. V soseski se dogajajo tudi take stvari. (Anna Maria in Marco iz Italije)
iz knjige Dobra novica, Città Nuova Editrice, 2012