Pred vami je odlomek nagovora, ki ga je Chiara Lubich namenila 15.000 ljudem v športni palači Eur v Rimu 20. marca 1983 med odločilnim srečanjem za gibanje Novo človeštvo. 30 let zatem so v Chicagu pripravili nekakšno razstavo, s katero so prikazali socialne akcije in spremembe, do katerih prihaja v Severni Ameriki v luči teh vodilnih misli.
Vemo, da se je naše Gibanje začelo, ker je majhna skupina ljudi, celica človeštva, naletela na izvir in se je pustila napojiti z vrelcem žive vode, z novim, globljim spoznavanjem veselega oznanila: Bog je ljubezen! Bog nas ljubi. Bog ljubi vse ljudi.
V našem življenju, tudi v konkretnem vsakdanjem življenju z vsemi težavami, načrti, z bolečinami in veseljem, nismo sami. Ta visoka in izredna navzočnost lahko dobi svoje mesto in nam more nepredvideno pomagati, obogatiti in dvigniti naše vsakdanje življenje in vse naše dejavnosti, če hočemo in če jo sprejmemo.
Nad nami je Oče, Božja previdnost, in skrbi za nas. Ta vera v Božjo ljubezen prav gotovo tudi danes živi v mnogih srcih.
Vendar pa tega vedno ne upoštevamo in živimo svoje življenje, gradimo to zemeljsko mesto, hočemo prenoviti svet tako, kot da je vse odvisno od nas samih. (…) Eno najtrdnejših prepričanj našega Gibanja v teh štiridesetih letih življenja, podkrepljeno z vsakdanjim izkustvom, je tole: živeti po veselem oznanilu pomeni vzbuditi v svetu evangeljsko revolucijo, pomeni pa tudi sprožiti najmogočnejšo socialno revolucijo.
So danes v svetu družbene razlike? So še vedno na eni strani bogati in na drugi revni?
Kot Marija verujemo in po Božji milosti smo to videli udejanjeno na raznih koncih našega planeta, da uresničevanje evangeljske postave res napolni lačne z dobrotami in “bogate odpusti prazne” (Lk 1,53). Priče smo, da lahko Jezusov blagor o uboštvu (prim. Lk 6,20) in njegova grožnja: “A gorje vam, bogati” (Lk 6,24), če to resnično upoštevamo, veliko prispevata, da se v družbi vzpostavi ravnovesje. Imamo danes težave zaradi brezposelnosti, starih, izključenih, invalidov, lakote, zaradi mnogih problemov tretjega sveta?
Ali ne opominja celotna krščanska zgodovina, da evangeljska stran, ki govori o poslednji sodbi vsakega kristjana: “Lačen sem bil in dal si mi jesti” (Mt 25,35) ponuja izredne rešitve? Ali nismo tudi mi videli, kako so se rešili mnogi od teh problemov, če smo to evangeljsko stran uresničevali vsak dan, v vsakdanjih in sodobnih razmerah ter na način, prikladen za naš čas?
Evangelij zahteva dajanje; “Dajajte in se vam bo dalo” in zagotovo obljublja, da bomo prejeli dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero (prim. Lk 6,38), kar je naše Gibanje tolikokrat ugotovilo. Ali ni tudi to konkretna naravnanost, ki more dvigniti bednega, lačnega, osamljenega, tistega, ki potrebuje vse?
Razen tega vsak dan izkušamo, da s tem, ko “prosimo”, kakor nas uči evangelij, prejmemo (prim. Lk 11,10); da “drugo” (in to je lahko za nekoga zdravje, za drugega delovno mesto, za tretjega zopet dom, ali otrok ali karkoli potrebuje), da nam bo drugo navrženo (prim. Mt 6,33).
Tolikokrat smo na lastne oči videli, v Božjo slavo, “stokratno”, ki ga je Kristus obljubil tistim, ki bodo zanj vse zapustili (prim. Mt 19,23). Na zemlji smo našteli in vi ste temu priče, “sto” bratov, nešteto bratov, resničnih bratov, s katerimi smo ena družina z vsemi duhovnimi in materialnimi koristmi. Na različnih krajih sveta, kjer je naše Gibanje razširjeno, smo videli sto hiš; vsak dan gledamo razne izraze Božje previdnosti, ki prihajajo vedno ob pravem času.
In če prihaja tu zaradi malega, ki ga s pomočjo Božje milosti naredimo, zaradi malo ljubezni, zakaj ne bi mogla priti povsod?
Chiara Lubich
Vir: Centro Chiara Lubich
