Omogočiti moramo, da bi naše življenje postalo nenehna hvalnica Bogu s prepoznavanjem njegove ljubezni in veličine njegovih del v našem življenju. K temu nas vabi ta psalm in je temelj vsake molitve, še posebej takrat, ko v ljubezni do bratov in sester, ki jih srečujemo, razumemo polnost hvaležnosti.

Konkretna pomoč za bližnje in daljne

Vojna v Ukrajini je tudi med nas zasejala strah in bojazen. Kot odgovor na ta zlobni vihar smo se z drugimi prijatelji v župniji ob napredovanju lanske zime zavezali, da bomo nabavili nekaj toplih oblačil. Da bi nadomestili pomanjkanje elektrike, generatorje in bakle ter jih poslali našim sosedom čez mejo. Toda iz ene stvari se rodi druga in po razmisleku smo solidarnostno akcijo razširili na revne v našem mestu. Ne da bi se tega zavedali, smo se znašli pred družbenim slojem, ki mu prej nismo posvečali dovolj pozornosti. Nekdo nas je opozoril, da nam je šele vojna v Ukrajini odprla oči. Danes poleg nadaljevanja zbiranja sredstev za žrtve vojne naše roke delujejo tudi za te najbližje sosede, ki so v stiski.

(J.M. – Madžarska)

Upanje

V čakalnici na avtobusni postaji sem opazila mlado, lepo in elegantno gospo. Na njenem obrazu so bila znamenja velikega trpljenja. Vstopili sva na isti avtobus. Pozneje sva na okencu železniške postaje kupili vozovnico za isti cilj. Med potjo do našega perona sem ji namenila nekaj stavkov. Na žalost je naš vlak pravkar odpeljal; morali sva čakati dve uri. Gospe predlagam, da sedeva v čakalnico. Ob njenem napetem obrazu odložim svoje težave in utrujenost ter se odločim, da jo bom poslušala. Ko mi pripoveduje o težavah, ki jih preživljala več mesecev, se mi zdi, da podoživljam dramo, ki sem jo že doživela. Pripovedujem ji o tem. Pozneje na poti postane pogovor tako intenziven, da se niti ne zaveva, da sva prispeli na cilj. Poslovim se, vendar me želi pospremiti do kraja, kamor moram iti, da ne bi prekinila pogovora. Njen obraz je sproščen, breme je lažje. Nato sledi slovo. Morda je ne bom nikoli več videla, vendar sem prepričana, da je tudi v njej ostalo upanje.

(R.A. – Anglija)

Z nasmehi se živi

Zame, zdravnika v paliativni oskrbi, je razveseljivo, če me zjutraj pozdravijo nasmeh in sproščene poteze nekoga, ki se je večer prej bal, kako bo zaradi bolečin preživel noč: da, vse je šlo dobro in tudi jaz se počutim bolje. To ni bilo samoumevno: opiati so še vedno strah vzbujajoča zdravila, ker so slabo poznani, zato je bil potreben odprt pogovor med zdravnikom in bolnikom. Opazujem držo druge bolnice, katere mimika je omejena na prikimavanje z očmi. »Ampak gospa, ali vas kaj boli?« Zapiranje vek pomeni privolitev in vprašam se: kako to, da tega nisem opazila že prej? Predlagano zdravljenje je sprejeto, njen vedno napet izraz se sprosti, oči se ji nasmehnejo. Ob vsakodnevnem soočanju s svojo omejenostjo se mi lahko zgodi tudi meni, da se ne nasmehnem. V teh trenutkih drugi (sodelavec, družinski član, negovalec) deluje kot “ogledalo” in mi pomaga, da se zazrem vase. Potrebujem dobro mero ponižnosti, da se naučim sprejeti samo sebe. Potem pa se nasmehnem temu, kakšna sem, in ko se oblak razblini, vidim možnost, da spet začnem ljubiti. (Paola – Italija)

Uredila Maria Grazia Berretta

(povzeto po: Il Vangelo del Giorno, Città Nuova, leto IX – št. 1 september-oktober 2023)