Živeti občestvo kot prvi kristjani
Izkušnja redovnice
Ne bomo vam pustile samo hiše, ampak tudi vso opremo …
Ne bomo vam pustile samo hiše, ampak tudi vso opremo …
S. Maria Cristina pripoveduje, da je potreba skupine redovnic (iz druge kongregacije), ki so pravkar pripotovale iz Indije, vzbudila v njej in v bližnjih veliko konkretnih dejanj, da bi se počutile kot doma. To je način, da bi izkusili v življenju „eno srce in eno dušo”.
Zaradi zmanjšanih možnosti je naša kongregacija zaprla hišo, v kateri sem živela, in povabili so me, naj grem v bližnjo redovno skupnost. Ker je bila moja nova skupnost blizu, me je župnik prosil, če bi lahko še naprej pomagala, dokler mu ne bi kdo drug prišel v pomoč. Sprejela sem.
Čez nekaj časa je prišlo nekaj redovnic iz druge kongregacije, prišle so iz Indije. Ena od njih je precej dobro znala italijansko, drugi dve ne. Prosili so me, naj jim pomagam pri vključevanju v župnijo in v kraj, naj jih spoznavam z družinami, jih spremljam pri verouku in pri drugih dejavnostih, ki sem jih prej opravljala tudi sama. V srcu sem zelo jasno čutila, da je to priložnost, da bi pričala za občestvo med sestrami različnih redov.
Nekdo me je presenečen vprašal, zakaj ravnam z neznanimi ljudmi kot s sestrami. Na misel so mi prišle besede iz Apostolskih del: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (Apd 4,32).
Ljudem sem povedala, da nam je lahko vse skupno in si lahko pomagamo med seboj tudi različne redovne družine. Postavila sem se v kožo teh sester in odkrivala njihove potrebe. Tako jim nismo pustile samo hiše, ampak tudi celotno opremo ter jim tako najbolje pomagale, da so se vključile in razumele, da je bolj pomembno občestvo kot razlike. Tudi žene iz kraja so začele pomagati, spraševale so, kaj lahko storijo. Skupaj smo uredile hišo, jo olepšale, shrambo založile s stvarmi, ki so jim všeč, na primer riž namesto testenin itn.
Preden sem odšla, so se mi te sestre zahvalile, ker so začutile, da smo ena sama družina, ne več dve ločeni kongregaciji. Prepričana sem, da so razumeli tudi ljudje. To je bilo pričevanje, da lahko danes živimo isto občestvo, kakršnega so živeli prvi kristjani.
Zaradi zmanjšanih možnosti je naša kongregacija zaprla hišo, v kateri sem živela, in povabili so me, naj grem v bližnjo redovno skupnost. Ker je bila moja nova skupnost blizu, me je župnik prosil, če bi lahko še naprej pomagala, dokler mu ne bi kdo drug prišel v pomoč. Sprejela sem.
Čez nekaj časa je prišlo nekaj redovnic iz druge kongregacije, prišle so iz Indije. Ena od njih je precej dobro znala italijansko, drugi dve ne. Prosili so me, naj jim pomagam pri vključevanju v župnijo in v kraj, naj jih spoznavam z družinami, jih spremljam pri verouku in pri drugih dejavnostih, ki sem jih prej opravljala tudi sama. V srcu sem zelo jasno čutila, da je to priložnost, da bi pričala za občestvo med sestrami različnih redov.
Nekdo me je presenečen vprašal, zakaj ravnam z neznanimi ljudmi kot s sestrami. Na misel so mi prišle besede iz Apostolskih del: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (Apd 4,32).
Ljudem sem povedala, da nam je lahko vse skupno in si lahko pomagamo med seboj tudi različne redovne družine. Postavila sem se v kožo teh sester in odkrivala njihove potrebe. Tako jim nismo pustile samo hiše, ampak tudi celotno opremo ter jim tako najbolje pomagale, da so se vključile in razumele, da je bolj pomembno občestvo kot razlike. Tudi žene iz kraja so začele pomagati, spraševale so, kaj lahko storijo. Skupaj smo uredile hišo, jo olepšale, shrambo založile s stvarmi, ki so jim všeč, na primer riž namesto testenin itn.
Preden sem odšla, so se mi te sestre zahvalile, ker so začutile, da smo ena sama družina, ne več dve ločeni kongregaciji. Prepričana sem, da so razumeli tudi ljudje. To je bilo pričevanje, da lahko danes živimo isto občestvo, kakršnega so živeli prvi kristjani.
s. Maria Cristina