»ŽIVETI UPANJE V GLOBALNI DRUŽBI TVEGANJA«

Globalizirana družba zahteva nov življenjski slog. Chiara Lubich je posnela to sporočilo za člane ACLI (krščanska združenja italijanskih delavcev). video v italijanščini

Orvieto, 7. september 2003

Predragi predsednik Bobba, predragi prijatelji iz ACLI1!
Te dneve ste razmišljali o globalizaciji in o tveganjih, ki jih prinaša s seboj, posebej pa ste se spraševali, kakšen naj bi bil poseben prispevek nas kristjanov v tem času, kakšno upanje lahko darujemo drugim ljudem, našim bratom.
Tudi mene ste zaprosili, naj vam povem kaj o tem, zato sem tukaj, da bi vam povedala svoje pričevanje.
V ta namen vam bom morala govoriti o daru Duha, podeljenem za današnji čas meni in potem mnogim drugim: o »duhovnosti edinosti«.
Ta duhovnost vzbuja in spodbuja povsod tam, kjer jo živijo, nov življenjski slog, oseben in skupnosten hkrati; gre za isto stvar, kot je »občestvena duhovnost«, ki jo je sveti oče predlagal v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja celotni Cerkvi, da bi jo živela.
Svet, v katerem živimo, teži – kljub zelo močnim napetostim, ki ga preplavljajo še danes – k edinosti, k globalni, univerzalni edinosti. Po zaslugi medijev ni nihče več tujec drugemu, zato vsi zahtevajo, da so ustvarjalci svoje usode. Naši interesi se na Severu in na Jugu prepletajo v soodvisnosti, ki ni več stvar izbire. Če namreč ta ne bo vodena, tvegamo, da se bodo razlike vedno bolj poglabljale. Mnogi problemi zadevajo danes človeštvo v celoti, zato so potrebne globalne kategorije branja in globalne oblike odgovorov.
Svet očitno postaja vedno bolj globalna vas. Zato v takih razmerah danes ni več dovolj individualno krščanstvo, usmerjeno na osebno doslednost in askezo: tako pričevanje ne zadošča več. Seči moramo v bistvo sporočila, ki nam ga je zapustil Jezus, v srce evangelija, do Jezusove zapovedi, ki jo ima on za svojo in novo: to je zapoved medsebojne ljubezni (Jn 13,34), ki zavezuje več kot enega človeka. Ko jo živijo mnogi, namreč poraja vesoljno bratstvo.
Ta kategorija je bila, čeprav so jo gojili nekateri največji duhovi, bistveni dar, ki ga je Jezus podelil človeštvu, ko je pred smrtjo prosil: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Tako je razodel Božje očetovstvo in hkrati s tem človeštvo kot družino, idejo o »človeški družini«.
Ko smo mi, člani Gibanja fokolarov, v Trentu med bombardiranji sredi druge svetovne vojne prebrali v evangeliju to stran o Jezusovi oporoki, smo prvič razumeli ne samo to, da smo se rodili za njeno uresničenje, ampak tudi, da moramo začeti pri sebi in se ljubiti vse do tega, da se použijemo v eno, hkrati pa ohranjati v edinosti različnost.
Drugi in druge so prišli za nami in medsebojna ljubezen je ustvarjala vse večji pozitivni krog, kar je vzpostavljalo zaupanje, obujalo upanje, znova postavljalo ogrožene osebne in civilne vezi. Zaradi vojne zakoni niso imeli veljave, zato smo začeli pri ljubezni, ki je zakon vseh zakonov, najvišja vrednota, počelo in povzetek vseh vrednot.

Spominjam se – v potrditev –, kako smo razmišljali tedaj: ko se nekdo preseli v daljno deželo, se prav gotovo prilagodi okolju, v katerega pride, a pogosto še naprej govori svoj jezik in se oblači po običaju svoje dežele, gradi stavbe, podobne tistim iz svoje domovine.
Ko se je Božja Beseda učlovečila, se je prilagodila načinu življenja sveta in je bila zgleden otrok in sin ter mož in delavec, a je prinesla sem način življenja svoje nebeške domovine in želela, da se ljudje in stvari znova sestavijo v nov red po nebeškem zakonu: ljubezni.
In z Božjo milostjo smo kljub naši majhnosti delali tudi mi tako ter opazili, da je Jezus res prinesel na zemljo način življenja na nebu.
Toda to je bilo mogoče zaradi karizme, ki nam jo je podelil Sveti Duh. Po njej smo uspeli razumeti tisti »kakor« Jezusove zapovedi: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34)
»Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Tisti »kakor« je v polnosti izrazil križani Jezus, ki je, potem ko so učenci izginili, ko se je odpovedal materi in izgubljal celo življenje, na vrhuncu svoje brezmejne bolečine čutil, da je ločen od Očeta, da ga je Oče zapustil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 24,46). Vse to je pretrpel, da bi lahko znova združil človeški rod z Očetom, od katerega se je ta odtrgal zaradi greha, in da bi združil ljudi med seboj.
Jezus je na križu v svoji zapuščenosti resnično dal vse, popolnoma se je izničil. In vse to iz ljubezni do nas. To je bila mera njegove ljubezni.
Mera, ki se je moramo naučiti imeti tudi mi pred našimi brati: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Biti torej popolnoma prazni sebe, da bi sprejeli vase bolečine in veselje drugih.
To je ljubezen, ki jo zahteva od nas Bog, ki je Ljubezen.
Ljubezen ni namreč samo lastnost Boga: je sama njegova bit ‒ njega, ki je Eden in Trojica.
Ko Oče popolnoma izide iz sebe, če tako rečem, nekako postaja »ne biti« iz ljubezni in rojeva Sina; toda prav tako obstaja, je Oče. Sin se kot Očetov odmev vrača iz ljubezni k Očetu, tudi sam postaja nekako »ne biti« iz ljubezni, in prav tako obstaja, je Sin; Sveti Duh, ki je medsebojna ljubezen med Očetom in Sinom, njuna vez edinosti, postaja tudi sam nekako »ne biti« iz ljubezni, tisti ne biti, tista »praznina ljubezni«, v kateri se Oče in Sin srečujeta in sta eno: toda prav tako obstaja, je Sveti Duh.
To so tri osebe v Trojici in vendar so Eden, kajti Ljubezen hkrati ni in je, v večnem darovanju.
To je dinamika notranje trinitaričnega življenja, ki se kaže kot brezpogojno medsebojno darovanje sebe, vzajemno ljubeče izničenje, popolno in večno občestvo.
Podobno resničnost je Bog vtisnil v odnos med ljudmi: to smo opažali, odkar nam je Bog daroval svojo luč. Tudi sama sem pred nekaj leti začutila, da sem bila ustvarjena v dar tistemu, ki je blizu mene in da je Bog tistega, ki je blizu mene, ustvaril v dar meni, kakor je Oče v Trojici ves za Sina in je Sin ves za Očeta. In zato je lahko tudi odnos med nami Sveti Duh, isti odnos, ki je med osebami v Trojici.
To je trinitarično življenje, ki ga lahko posnemamo, tako da se ljubimo med seboj.
Tedaj takega življenja ne živi samo posamezni človek v svoji notranjosti, ampak svobodno postane življenje celotne človeške družine.
Naša izkušnja v teh desetletjih nam pravi, da pride do precejšnje prenove najrazličnejših področij človekovega življenja, če postavimo to logiko za temelj osebnega in družbenega življenja.
Drugi vatikanski koncil namreč uči, da nova zapoved ljubezni ni samo »temeljni zakon človeške popolnosti«, ampak tudi »preobrazbe sveta«2. In to se je zgodilo pri nas na precej področjih: na političnem, gospodarskem, kulturnem, umetniškem, zdravstvenem, vzgojnem, medijskem itn.
Vedno smo bili prepričani o tem: če je odnos med kristjani odnos medsebojne ljubezni, mora nujno biti odnos med krščanskimi narodi tudi medsebojna ljubezen. Evangelij namreč kliče vsak narod, naj prestopi svoje meje in naj gleda onkraj njih. Še več, spodbuja ga, naj ljubi domovino drugega kakor lastno.
Politiki, ki sprejmejo duhovnost edinosti za svojo, živijo za to in si tudi prizadevajo uresničevati navidezno protislovje ‒ da ljubijo stranko drugega kakor lastno ‒ ker so prepričani, da je za blaginjo njihove države potrebno (so)delovanje vseh.
Poleg tega slutijo v medsebojni ljubezni, ki se vzpostavlja med izvoljenim (že odkar je politični kandidat) in državljani njegovega volilnega območja, pot, da bi premagali ločitev med družbo in politiko. Prav v tej medsebojnosti je namreč mogoče ustvarjati skupno blaginjo, kajti politiki, ki jo ljudje na vladi živijo kot službo resnici in ljubezni, mora odgovarjati vse celovitejša udeležba državljanov pri »javni zadevi«.
Kar zadeva gospodarstvo je v Gibanju od začetka ljubezen, ki kroži med člani (rekla bi, skoraj naravno) pripeljala zaradi zakona občestva, ki je njegov sestavni del, do skupnosti duhovnih in materialnih dobrin. In to je bilo vedno dejavno in vidno pričevanje ljubezni, ki zedinja ‒ prave ljubezni, ljubezni Trojice.
Toda leta 1991 je nastal nov projekt: občestveno gospodarstvo.
Njegov namen je, da nastanejo podjetja, zaupana strokovnjakom, ki so jih sposobni učinkovito voditi in priti do dobička. Tega je treba dati v skupnost, del za pomoč revežem, da bi imeli za življenje, dokler ne najdejo delovnega mesta; del za formacijo ljudi, ki bi jih oživljala ljubezen in bi bili tako sposobni ustvarjati gospodarstvo na podlagi občestva; in zadnji del za utrjevanje samih podjetij.
V »trinitaričnem« videnju medčloveških odnosov in odnosov v družbi, ki izhaja iz duhovnosti edinosti in je temelj občestvenega gospodarstva, nekateri ekonomisti slutijo nov ključ za branje ekonomskega delovanja in teorije, ki bi lahko obogatil tudi razumevanje medsebojnih vplivov v gospodarstvu in zato prispeval k premagovanju današnje individualistične postavke, še vedno prevladujoče v ekonomski znanosti.
Toda ista luč lahko razsvetljuje, kakor sem povedala, vsa druga področja človekovega življenja: šolstvo, umetnost, zdravstvo, množične medije …
Naša izkušnja nam pravi, da uživamo v ozračju medsebojne ljubezni luč, ki vodi k vedno polnejši resnici, nas usposablja za ustvarjanje novosti in prepoji dialog z vsemi, dialog v spoštovanju različnosti.
In vse to bi moralo postati dediščina človeške družine.
Če uresničujemo paradigmo edinosti, lahko ta poraja zelo velike možnosti za današnjo globalizacijo v teku, ker ima v sebi kal vseh oblik integracije med narodi in metodo, da bi jo dosegli: medsebojno ljubezen. Posledica je, da ljudje odbijajo diskriminacije, vojne, nasprotja, nacionalizme in želje, ki izražajo samo nacionalni interes.
Posledično se bo razvila potreba, da damo dobrine stvarstva na razpolago vsem narodom kot Božje darove in tako premagamo nerazvitost nekaterih in prehiter razvoj drugih: tako se udejanja ideja »občestva« in vesoljnega bratstva.
Edinost, ki prepoji človeško družino, dopolnjuje Božji načrt nad njo: biti eno. Tako ne bodo izničene različnosti narodov, ras in pripadnosti, ampak usklajene v medsebojnosti.
Naj nam Gospod podeli, da bomo v luči njegove molitve za edinost (Jn 17), prispevali k uresničevanju bratstva tam, kjer smo, in kakor to moremo. Tako lahko skupaj z vsemi ljudmi dobre volje dajemo človeštvu prispevek, ki edini more ustvarjati prihodnost.