upnija_1Tokrat izkušnja iz življenja župnije v Veliki Britaniji: ljudje, ki črpajo za življenje iz duhovnosti edinosti, delujejo v župniji kot animatorji živih skupnosti. Te so “hiša in šola občestvenosti” za vse.
Leyland je prijetno mesto v pokrajini Lancashire (Velika Britanija) blizu Prestona,
ki se je po petdesetih letih prejšnjega stoletja z razmahom avtomobilistične in drugih industrij zelo razvilo. V njem že tristo let živijo skupaj katoličani, anglikanci, metodisti in drugi kristjani.
»V 80. letih,« pripoveduje John, »je bilo nekaj župljanov iz župnije Svete Marije na mariapoliju. Nanje je naredil tako dober vtis, da so povabili še druge župljane. Da bi imeli denar za srečanje, so po maši prodajali sendviče! Drugi so uporabili svoje talente: pripravili so praznovanja, glasbene večere, kvize, gledališke predstave. Vse to ni samo pomagalo pri zbiranju denarja, ampak so se na tak način člani župnije povezovali med seboj. Vsako leto je bilo na mariapoliju več župljanov, ob vrnitvi so si prizadevali živeti v svoji cerkveni skupnosti duha edinosti, ki so ga tam doživeli.«
upnija_2»Evangelizacija ni teorija,« nadaljuje Leslie, »ampak način življenja, ki pritegne vse: tiste, ki redno obiskujejo cerkev, tiste, ki prihajajo vanjo poredko, in tiste, ki jih vera nikakor ne zanima. Vsako osebo cenijo, kakršna je, in prispeva k skupnemu dobremu. Tako na primer Julie, ki ne govori in s težavo hodi, pomaga pri čiščenju prostorov župnije in vliva pogum in upanje vsakomur, ki dela z njo. Julie je šele pred nekaj leti prišla do vere in je simbol tega, kar se tu dogaja: sprejemati vse, sprejemati revne in potrebne, poskrbeti za bolnike, ostarele in vse z veselim srcem. Cerkev je odprta za vse. Nekoč je celo sprejela pogreb hindujca, saj družina ni vedela, kje naj bi hranili telo pokojnega pred pokopom. Ob tej priložnosti je prišlo veliko prijateljev in sorodnikov, ki jih je pretresel ta topel sprejem.«
upnija_3»Letos je bilo 200 birmancev,« nadaljuje John, »in priprava na zakramente je bila zelo zahtevna. Toda duh edinosti med animatorji je pomagal premostiti vse ovire. Pripravljamo posebne obrede za predšolske otroke na vozičkih in za vse, ki zanje skrbijo. Tako pridemo v stik z veliko ljudi, ki ne obiskujejo cerkve. Z družbo svetega Vincencija skrbimo za ostarele, bolnike, osamljene tako, da jim delamo družbo in jim prinašamo stvari, ki jih potrebujejo, to pa je sad skupnosti dobrin z bližnjimi župnijami. Nedavno smo ustanovili sklad Newman, ki ga sponzorira naša župnija, da bi pomagali ljudem v potrebi. Tako na primer pokrivamo stroške za prevoz šolskih otrok iz okolice mesta. Prav tako ureja skupnost dobrin in delitev pohištva in obleke družinam v potrebi.
Pastoralni svet je pozoren na ljudi in podpira pobude za vključevanje vseh v občestvo, za kar gre zahvala številnim animatorjem prostovoljcem. Sodelujemo z desetimi sosednjimi cerkvami. Ekumenska skupina, ki je spontano nastala, je zelo dejavna. Ko je umrla žena laičnega metodističnega pridigarja, so najprej poklicali našega župnika. Veliko katoličanov je šlo na njen pogreb v metodistično cerkev. Ti izrazi sožitja so del vsakdanjika.
Na pročelju naše cerkve,« nadaljuje John, »je latinski napis Kjer sta dobrota in ljubezen, tam je Bog. To je pravi program! Radi bi namreč, da bi bila naša župnija iskra za svet okoli nas.«
Vir: www.focolare.org