»Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki se je izgubila.« (Lk 15,6)
Pastirji na starodavnem Vzhodu so ob vračanju s paše prešteli svoje črede, in če je katera ovca manjkala, so se brez oklevanja podali za njo. Bili so pripravljeni prehoditi tudi puščavo in se podati v noč, samo da bi našli ovce, ki so se izgubile.
Ta prilika je zgodba o izgubljeni in spet najdeni ovci, zgodba, ki v ospredje postavlja pastirjevo ljubezen. Pastir opazi, da ena ovca manjka, jo poišče, najde in si jo naloži na ramena, ker je oslabela in prestrašena, morda ranjena in ne more sama hoditi za pastirjem. On jo prinese na varno in nazadnje, poln veselja, povabi sosede, da bi skupaj praznovali.
»Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki se je izgubila.«
Osrednje teme te zgodbe lahko strnemo v tri dejanja: izgubiti se, najti in praznovati.
Izgubiti se. Dobra novica je, da Gospod išče tiste, ki so se izgubili. Pogosto se izgubimo v različnih puščavah, s katerimi pridemo v stik, v katerih smo prisiljeni živeti ali v katere se zatekamo: v puščavah zapuščenosti, izključenosti, revščine, nerazumevanja, needinosti. Pastir nas išče tudi tam, in tudi če ga izgubimo izpred oči, nas bo on vedno našel.
Najti. Poskusimo si predstavljati prizor pastirjevega tesnobnega iskanja v puščavi. To je podoba, ki nas prevzame s svojo izrazno močjo. Razumemo lahko veselje, ki ga čutita tako pastir kot ovca, in srečanje s pastirjem ovci povrne občutek varnosti, ker se je izognila nevarnosti. Tako je ponovno srečanje prav dejanje Božjega usmiljenja.
Praznovati. Pastir zbere svoje prijatelje, da bi praznovali, saj želi deliti svoje veselje, tako kot v drugih dveh prilikah, ki sledita tej, in sicer o izgubljenem novcu in o usmiljenem očetu.[1] Jezus želi, da bi razumeli, kako pomembno je deliti veselje z vsemi, in nas varuje skušnjave, da bi sodili druge. Vsi smo najdeni.
»Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki se je izgubila.«
Beseda življenja je povabilo k hvaležnosti za Božje usmiljenje, ki ga ima Bog osebno do vsakega izmed nas. Veselje in skupno praznovanje nam kažeta podobo edinosti, kjer ni nasprotja med “pravičnimi” in “grešniki”, ampak je vsak deležen veselja drugega.
Chiara Lubich piše: »To je povabilo, naj razumemo Božje srce in verujemo v Božjo ljubezen. Ker smo nagnjeni k preračunljivosti in presojanju, včasih mislimo, da ima tudi Bog do nas ljubezen, ki se lahko v nekem trenutku utrudi /…/ Božja logika pa ni kot naša. Bog nas vedno čaka, še več, vsakič, ko se vrnemo k Njemu, pa četudi bi se to zgodilo neštetokrat, mu naredimo neizmerno veselje.«[2]
»Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki se je izgubila.«
Včasih smo lahko mi pastirji, varuhi drug drugega, ki z ljubeznijo iščemo tiste, ki so se oddaljili od nas, od našega prijateljstva, od naše skupnosti. Iščemo odrinjene, izgubljene, tiste majhne, ki so jih življenjske preizkušnje potisnile na obrobje naše družbe.
»Nekateri učenci so samo občasno obiskovali pouk,« pripoveduje učiteljica. »Med urami, ko nisem poučevala, sem hodila na tržnico v bližini šole: upala sem, da jih bom tam srečala, saj sem slišala, da tam delajo, da bi kaj zaslužili. Nekega dne sem jih končno zagledala in bili so presenečeni, da sem jih prišla iskat sama, in navdušeni, ker so začutili, kako pomembni so za celotno šolsko skupnost. Od takrat so spet začeli redno prihajati v šolo in to je bil res praznik za vse.«
Pripravila Patrizia Mazzola s skupino besede življenja
[1] Prim. Lk 15,8 in 15,11.
[2] C. Lubich, Beseda življenja za september 1986.