Osem mesecev plovbe, 30 pristanišč in 200 mladih. Ladja-šola za mir “Bel Espoir” je marca 2025 odplula iz Barcelone (Španija), nadaljuje svojo pot, ki se bo končala šele oktobra in bo povezala pet obal Sredozemlja. Na krovu je osem skupin petindvajsetih mladih vseh narodnosti, kultur in veroizpovedi. Povezuje jih želja po izgradnji boljšega sveta, vsaka skupina bo živela in se učila spoznavati drug drugega, med razpravami in osebnimi izkušnjami ter obravnavala nova vprašanja v vsaki etapi. Med njimi je bilo približno dvajset fantov in deklet: mladi ambasadorji miru Living Peace in mladi iz Gibanja fokolarov. Berhta (Libanon), vključena v projekt MediterraNEW, deluje na področju izobraževanja mladih v Sredozemlju, predvsem migrantov, nam je povedala svojo izkušnjo.

Pred nekaj tedni sem se vključila v projekt MED25, ladji-šoli za mir. Bilo nas je 20 mladih iz vsega Sredozemlja – severa, juga, vzhoda in zahoda – na krovu ladje z imenom “Bel Espoir”. Izpluli smo iz Barcelone, vreme pa ni bilo takšno, kot je bilo napovedano, zato smo se ustavili na Ibizi, preden smo prispeli v Ceuto. Od tam smo potovali po kopnem v Tetouan in nato nazaj v Malago. To ni bilo samo potovanje – to je bilo potovanje v življenje, misel in kulturo drugih.

Življenje na ladji s tako različnimi ljudmi je bilo lepo, vendar ne vedno lahko. Vsak dan smo si morali razdeliti naloge: kuhanje, serviranje obrokov, čiščenje, pomivanje posode. Izmenjevali smo se v ekipah, tako da so vsi izkusili poln ritem življenja na krovu. Naučili smo se tudi jadrati – kar je bilo sprva nekoliko noro. Rada bi povedala, da je na koncu vse postalo naravno, v resnici pa je bilo težje, kot smo si mislili. Postopno smo razumeli, koliko timskega dela je res potrebno za to, da gremo naprej.

Toda nismo bili tam samo zato, da bi kuhali in jadrali. Bili smo tam, da bi se pogovarjali – da bi se resnično pogovarjali. Obravnavali smo osem glavnih tem: kultura, izobraževanje, vloga žensk, vera, okolje, migracija, krščanske tradicije in seveda mir. To niso bile teoretične razprave. To so bila globoko osebna vprašanja. Delili smo svoja stališča in včasih smo se udarili. Včasih so razprave postale zelo vroče. Bili so trenutki frustracije. Nekateri pogovori so se spremenili v prave pravcate prepire.

Toda tukaj je resnica – na ladji nimaš kam oditi. Ne moreš iti domov in vse prespati. Živeli smo skupaj. Jedli smo skupaj. Jadrali smo skupaj. Dobesedno smo na isti ladji. To spremeni vse. Zaradi tega je nemogoče dolgo ostati jezen. Morali smo se pogovoriti o tem. Morali smo poslušati drug drugega in občasno priznati, da smo se motili.

To je bil zame najmočnejši del te izkušnje. Spoznala sem, da večina konfliktov – med ljudmi ali med državami – ne izhaja iz sovraštva. Izhaja iz pomanjkanja poznavanja, stereotipov, napačnih informacij. In tako kot smo imeli mi priložnost spoznati se na tej ladji, lahko stori tudi svet. Če smo mi uspeli premagati leta nesporazumov samo v dveh tednih, preživetih skupaj, si predstavljajte, kaj bi bilo mogoče, če bi bili ljudje resnično pripravljeni poslušati drug drugega.

Odkrila sem tudi veliko nepričakovanih stvari. Kot to, da se postni čas v Evropi obhaja drugače kot na Bližnjem vzhodu. Ali kako ima religija popolnoma drugačno vlogo v politiki in javnem življenju, odvisno od tega, kje ste. V Evropi je to pogosto zasebna zadeva, v mnogih državah Bližnjega vzhoda pa religija oblikuje zakone, politike in vsakdanje življenje. Ni šlo samo za pojme – razliko sem čutila preko ljudi, s katerimi sem živela.

Najbolj me je prevzelo to, da smo imeli kljub vsem razlikam veliko skupnega. Veliko smo se smejali. Plesali smo. Skupaj smo prebolevali morsko bolezen. Imeli smo tudi priložnost, da se skupaj postimo, saj smo bili v postnem in ramadanskem obdobju. Ukvarjali smo se z umetnostjo, brali knjige, se šalili, molili v številnih različnih jezikih hkrati, odkrivali religije, kot so krščanstvo, islam, hinduizem, judovstvo, spali pod odprtim nebom in si delili tihe in svete trenutke. Iz vsega tega sem spoznala, da mir ni nekaj oddaljenega ali nedosegljivega. To je nekaj zelo človeškega. To je kaotično in zahteva zavzemanje. A je mogoč.

Vrnila sem se drugačna. Ne zato, ker verjamem, da smo zdaj rešili vse naše probleme, ampak zato, ker zdaj verjamem, da mir niso sanje – je izbira. Izbira, ki se resnično začne z videnjem in poslušanjem drugega.

In če je 20 tujcem uspelo to storiti na ladji sredi morja, obstaja upanje tudi za preostali svet.

Bertha El Hajj, mlada ambasadorka miru