»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,34)

Ta Jezusov nauk je zapisal evangelist Luka, ki nam prikazuje Jezusa skupaj z učenci na poti v Jeruzalem, proti njegovi veliki noči smrti in vstajenja. Na poti jih nagovori in jih imenuje »mala čreda«[1] ter jim zaupa, kar sam nosi v svojem srcu, globoka občutja svoje duše. Med njimi so nenavezanost na zemeljske dobrine, zaupanje v Očetovo previdnost in notranja budnost ter dejavno pričakovanje Božjega kraljestva.

V omenjenih vrsticah jih Jezus spodbuja, naj ne bodo na nič navezani, tudi ne na lastno življenje, in naj ne bodo v skrbeh zaradi materialnih potreb, saj Oče ve, kaj potrebujejo. Vabi jih, naj iščejo Božje kraljestvo, in jih spodbuja, naj si nabirajo »neizčrpen zaklad v nebesih«.[2] Seveda nas Jezus ne nagovarja, da ne skrbimo za zemeljske stvari ali da naj neodgovorno ravnamo pri delu. Njegov namen je, da bi nam odvzel zaskrbljenost, nemir in strah.

»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

“Srce” tu pomeni središče osebe, ki poenoti vse njene razsežnosti in daje smisel vsemu, kar živi; je kraj iskrenosti, kjer se ne moremo slepiti ali se pretvarjati. Običajno kaže na človekove resnične namene, na to, kar v resnici mislimo, v kar verjamemo in kar si želimo. “Zaklad” je tisto, kar ima za nas največjo vrednost, in je zato naša prednostna naloga, tisto, za kar verjamemo, da nam daje varnost v sedanjosti in prihodnosti.

»Danes,« pravi papež Frančišek, »vse kupujemo in plačujemo in zdi se, da je pomen dostojanstva odvisen od stvari, ki jih pridobivamo z močjo denarja. Žene nas le kopičenje, potrošnja in zabava, ujeti smo v ponižujoč sistem, ki nam ne dopušča, da bi pogledali dlje od naših neposrednih potreb.«[3] Toda v najgloblji notranjosti vsake ženske in vsakega moškega je nujno iskanje tiste prave sreče, ki ne razočara in ki je ne more zadovoljiti nobena materialna dobrina.

Chiara Lubich je zapisala: »Da, obstaja tisti, ki ga iščeš: v tvojem srcu je neskončno in nesmrtno hrepenenje; upanje, ki ne umre; vera, ki prebija temo smrti in je luč tistim, ki verujejo: ne upaš zaman, verjemi! Ne zaman! Ti upaš, ti veruješ – da bi ljubila.«[4]

»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

Ta beseda nas vabi, da si izprašamo vest: kateri je moj zaklad, resničnost, ki jo najbolj cenim? To ima lahko različne odtenke, kot so ekonomski položaj, pa tudi slava, uspeh, moč. Izkušnja nam govori, da se moramo nenehno vračati v pravo življenje, tisto, ki ne mine, korenito in zahtevno življenje evangeljske ljubezni:

»Za kristjana ni dovolj, da je dober, usmiljen, ponižen, krotek, potrpežljiv … do svojih bratov mora imeti ljubezen, ki nas jo je učil Jezus /…/ Ljubezen namreč ni pripravljenost dati življenje, ampak je dajanje življenja.«[5]

Vsakega bližnjega, ki ga srečamo čez dan (v družini, v službi, povsod), moramo ljubiti s to mero. Tako ne živimo in ne mislimo nase, ampak mislimo na druge, živimo druge in doživljamo resnično svobodo.

Pripravil Augusto Parody Reyes s skupino besede življenja

[1] Lk 12,32.

[2] Lk  12,33-

[3] Prim. Papež Frančišek, Vzljubil nas je, 218.

[4] Prim. C. Lubich, Pisma iz prvih časov, Novi svet, Ljubljana 2011, str. 47.

[5] J. Povilus, L. Cicarelli, Bližina, slog Boga, v spisih Chiare Lubich, Novi svet 2025, str. 98.