»Moja pomoč prihaja od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.« (Ps 121 [120],2)

Kdo v življenju ni kdaj občutil, da ne bo zmogel?

To izkuša tudi avtor psalma 121, ki se znajde v težkih razmerah in se sprašuje, od kod bi lahko prišla pomoč, ki jo tako zelo potrebuje.

V odgovoru potrdi svojo vero v Boga, v katerega zaupa. Prepričanje, s katerim govori o Gospodu, ki bdi nad človekom in varuje vsakogar in vse ljudstvo, izraža gotovost, za katero se zdi, da izhaja iz globoke osebne izkušnje.

»Moja pomoč prihaja od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.«

Preostali del psalma je v resnici oznanilo o mogočnem in ljubečem Bogu, Stvarniku vsega, kar obstaja, in ki svoje stvarstvo varuje dan in noč. Gospod »ne bo dal, da bi tvoja noga omahovala, tvoj varuh nikoli ne dremlje«,[1] trdi psalmist, ki želi prepričati bralca.

Obdan s težavami je pisec dvignil oči,[2] iskal oporo zunaj in onkraj svojega neposrednega okolja in našel odgovor.

Izkusil je, da pomoč prihaja od tistega, ki si je vsako bitje zamislil in ga poklical v življenje, ga nenehno podpira in ga nikoli ne zapusti.[3]

Trdno verjame v Boga, ki dan in noč bdi nad vsem ljudstvom – je »Izraelov varuh«[4] –, tako da ne more drugače, kot da to sporoči drugim.

»Moja pomoč prihaja od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.«

V trenutkih negotovosti, tesnobe in zaskrbljenosti, pravi Chiara Lubich, »Bog želi, da verjamemo v njegovo ljubezen, in od nas zahteva dejanje zaupanja: /…/ želi, da izkoristimo težke okoliščine, da mu pokažemo, da verjamemo v njegovo ljubezen. To pomeni: imeti vero, da je on naš Oče in da misli na nas. Vse svoje skrbi moramo izročiti njemu, jih naložiti njemu.«[5]

Toda kako pomoč, ki prihaja od Boga, pride do vsakega od nas?

Sveto pismo pripoveduje o mnogih dogodkih, v katerih se to uresničuje s pomočjo delovanja moških in žensk, kot so Mojzes, Elija, Elizej ali Estera, ki so bili poklicani biti orodje Božje skrbi za ljudstvo ali za kakšno posebno osebo.

Tudi mi bomo, če »povzdignemo pogled«, prepoznali delovanje ljudi, ki nam, zavestno ali ne, prihajajo na pomoč, hvaležni bomo Bogu, od katerega konec koncev prihaja vsako dobro (On je ustvaril srce vsakega človeka), in bomo lahko o tem pričevali drugim.

Seveda je to težko spoznati, če smo zaprti vase in v težkih trenutkih razmišljamo, kako bi lahko rešili stvari samo z lastnimi močmi.

Ko pa se odpremo, pogledamo okoli sebe in dvignemo pogled, odkrijemo tudi, da lahko tudi sami postanemo orodje Boga, ki skrbi za svoje otroke. Opazimo potrebe drugih in smo lahko dragocena pomoč drugim.

»Moja pomoč prihaja od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.«

Roger iz Kostarike pripoveduje takole: »Duhovnik, ki ga poznam, mi je povedal, da bo nekdo prišel po plenice za odrasle, ki smo jih s solidarnostno skupino, katere član sem, dali na voljo, saj je vedel, da jih potrebuje eden njegovih faranov. Medtem ko sem ga čakal, sem pred hišo zagledal sosedo, ki je bila v zelo težkem položaju, in ji dal zadnjih sedem jajc, ki sem jih imel, skupaj z drugimi živili. Bila je presenečena, ker ni imela nobene hrane zase, svojega moža in otroke. Spomnil sem jo na Jezusovo vabilo: “Prosite in se vam bo dalo,”[6] in poudaril, da je Jezus pozoren na naše potrebe. Domov je odšla srečna in hvaležna Bogu.

Popoldne je prišel mož, ki ga je poslal duhovnik. Ponudil sem mu kavo. Bil je tovornjakar in med pogovorom sem ga vprašal, kaj prevaža. »Jajca,« mi je odgovoril in mi jih hotel podariti dvaintrideset.«

Pripravil Silvano Malini s skupino besede življenja

[1] Ps 121 (120),3.

[2] Prim. prav tam., 1. vrstica.

[3] Prim. prav tam., v. 8.

[4] Prav tam, v. 4.

[5] C. Lubich, Conversazioni (Pogovori), Rim 2019, str. 279.

[6] Mt 7,7.