V tem prispevku Chiara Lubich pripoveduje o tem, kako je bilo 7. decembra 1943, ko se je sama posvetila Bogu.
[…] 7. december 1943. Šla sem sama, divjala je nevihta. Imela sem prav občutek, da imam svet proti sebi.
[…] Blizu oltarja je bila pripravljena klop in v roki sem imela misal, majhen, majhen. In hoteli so, da izrečem obrazec, s katerim sem se popolnoma podarila Bogu za vedno. Bila sem tako zelo srečna zaradi tega, da se nisem morda niti zavedala, kaj počnem, ker sem bila mlada. A ko sem izgovorila obrazec, sem imela vtis, da se za mano podira most, da se ne morem več vrniti, ker sem zdaj povsem Božja, zato nisem več mogla izbirati. In takrat je solza kanila na misal.
A sreča je bila brezmejna! In veste, zakaj? Poročila sem se z Bogom, zato pričakujem vse mogoče dobro. Bilo bo fantastično, izjemna Božja pustolovščina. Poročila sem se z Bogom! In pozneje smo videli, da je bilo prav tako.
[…] Kakšen je moj nasvet? Ta nasveti bi dala sama sebi: imamo samo eno življenje, merimo visoko, merimo visoko, zaigrajmo vse za vse, splača se, splača se. […] Kar je odvisno od vas, naredite to dejanje velikodušnosti: merite visoko, ne varčujte se!
Odlomek iz: Chiara Lubich, Četrta pot, 30. decembra 1984
Fotografija: © Horacio Conde – CSC Audiovisivi
