»V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi razume. Ta zares obrodi in daje sad …« (Mt 13,23)

Potem ko je Jezus v prilikah govoril veliki množici ob Genezareškem jezeru, se je obrnil k svojim učencem in jim razložil globoki pomen svojih besed.

Glavni lik te pripovedi je Božja beseda, ki jo Jezus primerja z majhnim in krhkim semenom. Kamni, trnje in ptice lahko preprečijo, da bi vzklilo, pognalo korenine in obrodilo zrelo klasje, toda modri sejalec pozna njegovo presenetljivo življenjsko moč.

S temi podobami Jezus razkriva odnos med človekom in Božjo besedo, ki jo Bog obilno ponuja. Nekateri jo sprejmejo, drugi pa iz različnih razlogov pustijo, da pade na tla in ne obrodi sadu. V človeškem srcu namreč površnost in pretirana skrb za materialne stvari ogrožata čudež nadnaravnega življenja, ki ga želi Bog prižgati v svojih bitjih.

Tudi mi smo, kakor učenci, povabljeni, da vstopimo v skrivnost ponižne Božje ljubezni. Hkrati pa nas ta ljubezen osebno nagovarja z vprašanjem: kakšna “zemlja” hočemo biti?

»V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi razume. Ta zares obrodi in daje sad …«

Poslušati in razumeti – zdi se, da je prav v tem skrivnost, ki iz nas naredi rodovitno zemljo, v kateri lahko seme Božje besede razvije svojo moč in rodi dobre sadove.

Kako dragoceno je to, da smo pripravljeni poslušati! To je duhovno okolje, v katerem lahko naredimo prostor Božjemu življenju. Bog nas vedno prehiteva s svojim usmiljenjem in potrpežljivostjo delavca, ki pozna in spoštuje čas dozorevanja.

Chiara Lubich je zapisala: Božje besede »notranje razsvetljujejo ne le razum, temveč celotno človekovo bitje, saj so luč, ljubezen in življenje. Dajejo mir – tisti mir, ki ga Jezus imenuje “svoj mir” – tudi v trenutkih vznemirjenja in tesnobe. Dajejo polno veselje tudi sredi bolečine, ki včasih stiska dušo. Dajejo moč predvsem takrat, ko nas prevzameta strah ali malodušje. Osvobajajo nas, ker odpirajo pot resnici. /…/ Tudi v nas se mora roditi goreča ljubezen do Božje besede. Sprejemajmo jo pozorno, ko se nam oznanja v cerkvah, ko jo beremo, preučujemo in premišljujemo … Predvsem pa smo poklicani, da jo živimo. Ko živimo eno samo Jezusovo besedo, živimo ves evangelij, saj se Jezus v vsaki svoji besedi podarja v celoti. Sam prihaja živet v nas /…/ in nadomešča naš način mišljenja, hotenja in ravnanja v vseh življenjskih okoliščinah.«[i]

»V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi razume. Ta zares obrodi in daje sad …«

Wambil iz Mehike pripoveduje: »Bilo je obdobje, ko sem se počutil ujetega v globoki jami. Bil sem v nasilnem odnosu in sem skušal pobegniti ter vse urediti z lastnimi močmi. Pod vplivom družbenih omrežij in zunanjega hrupa sem pogosto delal stvari, ki jih ni vodil Bog. Kljub vsem naporom sem se počutil praznega in brez cilja. Vedel sem, da je ljubezen univerzalen jezik. Ko sem začel prostovoljno pomagati drugim, sem našel izpolnitev, ki je lahko prišla samo od Boga. Sčasoma sem našel kraj, kjer sem lahko poslušal njegovo besedo in rastel v odnosu z njim. Za to sem globoko hvaležen.«

Tudi kadar se počutimo kot suha in kamnita zemlja, je Božja beseda sama po sebi učinkovita. Prerok Izaija pravi: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, /…/ tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, dokler ne stori, kar sem hotel, in ne uspe v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10–11).

V času, ki ga zaznamujejo strahovi in napetosti, naj nas podpira to upanje in gojimo tudi zaupanje v ženske in moške, s katerimi živimo. Verujmo v njihovo sposobnost, da obrodijo dobre sadove, ustvarjajmo priložnosti za poslušanje in dialog ter skupaj hodímo proti obzorju bratstva.

Pripravila Letizia Magri s skupino besede življenja

[i] C. Lubich, Beseda življenja za marec 2003.