»Vsi konci zemlje bodo videli odrešenje našega Boga.« (Iz 52,10)
Izraelsko ljudstvo je bilo izgnano v Babilon in je izgubilo vse: svojo zemljo, svojega kralja, tempelj in s tem možnost, da bi častilo svojega Boga, ki ga je v preteklosti izpeljal iz Egipta.
A glej, glas preroka prinese presenetljivo novico: čas je, da se vrnejo domov. Bog bo ponovno posegel z močjo in Izraelce popeljal čez puščavo do Jeruzalema. In vsi narodi zemlje bodo priče tega čudežnega dogodka:
»Vsi konci zemlje bodo videli odrešenje našega Boga.«
Tudi danes so novice polne alarmantnih poročil: ljudje izgubljajo delo, zdravje, varnost in dostojanstvo; predvsem za mlade je v nevarnosti njihova prihodnost zaradi vojne, revščine, ki jo povzročajo podnebne spremembe v njihovih državah; narodi so izgubili zemljo, mir in svobodo.
To je tragična slika planetarnih razsežnosti, ki jemlje sapo in zatemnjuje obzorje. Kdo nas bo rešil pred uničenjem tega, za kar smo mislili, da imamo? Zdi se, da ni razloga za upanje. A vendar je prerokovo oznanilo namenjeno tudi nam:
»Vsi konci zemlje bodo videli odrešenje našega Boga.«
Prerokova beseda razkriva Božje delovanje v osebni in skupni zgodovini in nas vabi, da odpremo oči za znamenja načrta odrešitve. Ta namreč že deluje v gorečem vzgojnem prizadevanju učiteljice, v poštenosti podjetnika, v pravičnosti upraviteljice, v zvestobi zakoncev, v objemu otroka, v nežnosti medicinske sestre, v potrpežljivosti stare mame, v pogumu moških in žensk, ki se mirno upirajo kriminalu, v pripravljenosti skupnosti za sprejemanje.
»Vsi konci zemlje bodo videli odrešenje našega Boga.«
Bliža se božič. V znamenju razorožujoče nedolžnosti Deteta lahko še enkrat prepoznamo potrpežljivo in usmiljeno Božjo navzočnost v človeški zgodovini in zanjo pričujemo s svojimi odločitvami, ki gredo proti toku:
»/…/ V svetu, kakršen je naš, v katerem priznavajo teorijo boja, zakon močnejšega, pametnejšega, tistega, ki je bolj brez predsodkov, in kjer se včasih zdi, da je vse ohromljeno zaradi materializma in sebičnosti, je odgovor, ki ga je treba dati, ljubezen do bližnjega. To je zdravilo, ki svet lahko ozdravi. /…/ Je kot val božanske toplote, ki žari in se razširja, prežema odnose med ljudmi, med skupinami in postopoma spreminja družbo.«
Tako kot za izraelsko ljudstvo je tudi za nas to trenutek, da se odpravimo na pot, je ugodna priložnost, da odločno naredimo korak naprej proti tistim – mladim ali starejšim, revnim ali beguncem, brezposelnim ali brezdomcem, bolnikom ali zapornikom –, ki pričakujejo dejanje pozornosti in bližine, pričevanje o blagi, a učinkoviti navzočnosti ljubezni Boga med nami.
Danes so meje, preko katerih je treba prinesti to sporočilo upanja, najprej zemljepisne – te pogosto postanejo zidovi ali boleče vojne črte –, pa tudi kulturne in bivanjske meje. Poleg tega lahko učinkovito prispevajo k premagovanju napadalnosti, osamljenosti in izključenosti tudi digitalne skupnosti, v katerih pogosto živijo mladi.
Kot piše kongoški pesnik Henri Boukoulou: »/…/ O, božansko upanje! V obupanem ihtenju vetra se zarisujejo prve vrstice najlepše pesmi ljubezni. In jutri je upanje!«
Pripravila Letizia Magri s skupino besede življenja
