»Do njega je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.« (Lk 10,33)

Martina sedi na vlaku podzemne železnice v velikem evropskem mestu; vsi potniki so osredotočeni na svoje mobilne telefone. Povezani so virtualno, a v resnici ujeti v osamitev. Martina se sprašuje: »Ali si ne moremo več pogledati v oči?«

To je pogosta izkušnja, zlasti v družbi, ki je bogata z materialnimi dobrinami, a vse bolj revna na področju medčloveških odnosov. Evangelij pa se vedno vrača s svojim izvirnim, ustvarjalnim predlogom, ki je zmožen »vse narediti novo«.[1]

Jezus v dolgem dialogu z učiteljem postave, ki ga sprašuje, kaj naj stori, da bi prejel v delež večno življenje,[2] odgovori z znamenito priliko o usmiljenem Samarijanu: duhovnik in levit, pomembni osebi takratne družbe, ob cesti vidita človeka, ki so ga napadli razbojniki, vendar gresta mimo.

»Do njega je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.«

Učitelju postave, ki dobro pozna Božjo zapoved o ljubezni do bližnjega,[3] Jezus za zgled predlaga tujca, ki velja za razkolnika in sovražnika: vidi ranjenega popotnika, a pusti, da ga prevzame sočutje, občutek, ki prihaja od znotraj, iz globin človeškega srca. Zato prekine svojo pot, se mu približa in poskrbi zanj.

Jezus ve, da je vsak človek ranjen zaradi greha, in prav to je njegovo poslanstvo: ozdravljati srca z Božjim usmiljenjem in zastonjskim odpuščanjem, da bi bila tudi ona sposobna bližine in delitve.

»Da bi se naučili biti usmiljeni kakor Oče in popolni kakor on, moramo gledati Jezusa, ki je polno razodetje Očetove ljubezni /…/ Ljubezen je večna vrednota, ki daje smisel vsemu drugemu /…/ in najde svoj najvišji izraz v usmiljenju. Usmiljenje nam pomaga, da ljudi, s katerimi se vsak dan srečujemo v družini, v šoli in na delu, vidimo vedno nove, ne da bi se spominjali njihovih pomanjkljivosti in napak. Pomaga nam, da ne sodimo, ampak odpuščamo krivice, ki smo jih utrpeli. Še več, pozabimo jih.«[4]

»Do njega je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.«

Končni in odločilni odgovor je izražen z jasnim povabilom: »Pojdi in tudi ti tako delaj.«[5] To Jezus ponavlja vsakomur, ki sprejme njegovo besedo: postanite bližnji, prevzemite pobudo in se “dotikajte” ran ljudi, ki jih vsak dan srečujete na življenjskih poteh.

Da bi živeli evangeljsko bližino, najprej prosimo Jezusa, naj nas ozdravi slepote predsodkov in ravnodušnosti, ki nam preprečuje, da bi videli dlje od sebe.

Od Samarijana se nato naučimo sposobnosti sočutja, ki ga žene, da postavi na kocko celo svoje življenje. Posnemajmo njegovo pripravljenost, da naredi prvi korak k drugemu, in odprtost, da mu prisluhne, da bi nase prevzel njegovo bolečino , brez obsojanja in brez skrbi, da bi “zapravljal čas”.

To je izkušnja mlade Korejke: »Poskušala sem pomagati najstniku, ki ni bil iz moje kulture in ga nisem dobro poznala. Čeprav nisem vedela, kaj in kako naj storim, sem zbrala pogum in poskusila. In na svoje presenečenje sem opazila, da sem – s tem, ko sem ponudila to pomoč – “ozdravela” od svojih notranjih ran.«

Ta beseda nam ponuja zlati ključ za uresničevanje krščanskega človekoljubja: ozavešča nas o naši skupni človeškosti, v kateri se zrcali Božja podoba, in nas uči pogumno presegati kategorijo telesne in kulturne “bližine”. V tej luči je mogoče širiti meje od “mi” do obzorja “vseh” in ponovno odkriti same temelje družbenega življenja.

Pripravila Letizia Magri s skupino besede življenja

[1] Prim. Raz 21,5.

[2] Prim. Lk 10,25–37.

[3] 5 Mz 6,5; 3 Mz 19,18.

[4] C. Lubich, Beseda življenja za junij 2002.

[5] Lk 10,37.