»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,17)

Zadnje poglavje Janezovega evangelija nas popelje v Galilejo, ob Tiberijsko morje. Peter, Janez in drugi učenci so se po Jezusovi smrti vrnili k svojemu ribiškemu delu, a žal so bili ponoči pri ribolovu neuspešni.

Vstali Jezus se  tam – že tretjič – prikaže, jih spodbudi, naj ponovno vržejo mreže, in tokrat ulovijo veliko rib. Nato jih povabi, naj na obali delijo svojo hrano. Peter in drugi so ga prepoznali, vendar si ga ne upajo ogovoriti.

Jezus prevzame pobudo in nagovori Petra z zelo zahtevnim vprašanjem: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Trenutek je slovesen: Jezus trikrat ponovi poziv Petru,[1] naj skrbi za njegove ovce, katerih pastir je On sam.[2]

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

Toda Peter ve, da je Jezusa izdal, in ta tragična izkušnja mu ne dopušča, da bi pritrdilno odgovoril na Jezusovo vprašanje. Ponižno odvrne: »Ti veš, da te ljubim.«

V celotnem dialogu Jezus Petru ne očita izdaje, ne govori na dolgo o njegovi zmoti. Približa se mu na ravni njegovih zmožnosti, ga popelje v njegovo bolečo rano, da bi jo ozdravil s svojim prijateljstvom. Edino, kar zahteva, je, da ponovno vzpostavi odnos v medsebojnem zaupanju.

In iz Petra privre odgovor, ki kaže, da se zaveda lastne šibkosti in da obenem brezmejno zaupa v sprejemajočo ljubezen svojega Učitelja in Gospoda:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

Jezus vsakemu od nas zastavlja enako vprašanje: Me ljubiš? Hočeš biti moj prijatelj?

On vse ve: pozna darove, ki smo jih prejeli od njega samega, pa tudi naše šibkosti in rane, ki včasih krvavijo. A kljub temu obnavlja svoje zaupanje, ne v našo moč, temveč v naše prijateljstvo z njim.

V tem prijateljstvu bo Peter našel tudi pogum, da bo o svoji ljubezni do Jezusa pričeval celo tako, da bo daroval svoje življenje.

»Trenutke šibkosti, razočaranja in malodušja doživljamo vsi: /…/ nasprotovanja, boleče situacije, bolezni, smrti, notranje preizkušnje, nerazumevanja, skušnjave, neuspehe /…/ Prav tisti, ki se čuti nezmožnega, da premaga določene preizkušnje, ki pritiskajo na telo in dušo, in se zato ne more zanašati na svoje moči, je v položaju, da zaupa v Boga. In On poseže vmes, ker ga pritegne to zaupanje. Kjer deluje On, dela velike stvari, ki so videti še večje prav zato, ker izvirajo iz naše majhnosti.«[3]

V vsakdanjem življenju se lahko Bogu predstavimo takšni, kot smo, in ga prosimo za njegovo prijateljstvo, ki ozdravlja. V tej zaupljivi prepuščenosti njegovemu usmiljenju se lahko vrnemo v zaupno bližino z Gospodom in znova stopimo na pot z njim.

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

Ta beseda življenja lahko postane tudi osebna molitev, naš odgovor, da se s svojimi skromnimi močmi izročimo Bogu in se mu zahvaljujemo za znamenja njegove ljubezni:

»Ljubim te, ker si vstopil v moje življenje bolj kot zrak v mojih pljučih, bolj kot kri v mojih žilah. Vstopil si tja, kamor ni mogel vstopiti nihče, ko mi nihče ni mogel pomagati, ko me nihče ni mogel potolažiti /…/ Daj, da ti bom v času, ki mi je ostal, vsaj malo hvaležna za to ljubezen, ki si jo izlil name in me prisilil, da ti povem: ljubim te.«[4]

Tudi v naših odnosih v družini, družbi in Cerkvi se lahko naučimo Jezusovega sloga: ljubiti vse, ljubiti prvi, “umivati noge”[5] našim bratom in sestram, zlasti najmanjšim in najbolj krhkim. Naučili se bomo vse sprejemati s ponižnostjo in potrpežljivostjo, brez obsojanja, odprti, da prosimo za odpuščanje in ga sprejmemo, da bi skupaj razumeli, kako naj v življenju hodimo z ramo ob rami.

Pripravila Letizia Magri s skupino besede življenja

[1] Prim. Mt 16,18–19.

[2] Jn 10,14.

[3] C. Lubich, Beseda življenja za julij 2000.

[4] Hvaležnost, v: C. Lubich, Odsevi luči, Novi svet 1996, str. 36.

[5] Prim. Jn 13,14.