»Ostani z nama, kajti proti večeru gre.« (Lk 24,29)

Cesta, ki vodi proti vasi Emavs, nam pripoveduje o poti dveh Jezusovih učencev. Razočarana sta nad sanjami, načrti in nad močnimi doživetji v dneh, ki sta jih preživela z Učiteljem, in se vračata domov, da bi ponovno začela življenje, ki sta ga zapustila, življenje pred srečanjem z njim. Od njegovega križanja so minili komaj trije dnevi; med njegovimi učenci pa so vladali razočaranje, strah in dvomi.

Zapuščala sta Jeruzalem, neuresničene sanje, in se oddaljevala od Kristusa in njegovega sporočila. Bila sta “žalostna”, ker sta se nekako že odločila, da opustita načrt, zaradi katerega sta šla za njim.

To je zgodba vseh nas, kadar se zmedeni znajdemo pred situacijami, ki nas postavljajo pred različne izbire. Pogosto mislimo, da je odločitev, da se vrnemo nazaj, da odnehamo, da se predamo, edini odgovor na naše notranje stiske.

»Komu med nami ni znano gostišče v Emavsu? Kdo ni hodil po tej poti v večeru, ko se je zdelo, da je vse izgubljeno? Kristus je bil v nas mrtev … Na zemlji ni bilo več nobenega Jezusa.«[1]

»Ostani z nama, kajti proti večeru gre.«

Med potjo se jima pridruži neznanec, za katerega se zdi, kot da ne ve ničesar o dogodkih, ki so se prav tedaj zgodili. Začne postavljati natančna vprašanja, ki razkrijejo vso njuno grenkobo in obup. Najprej ju posluša, nato pa jima začne razlagati Sveto pismo: vse je pogovor, srečanje, ki pusti globok pečat. Čeprav Jezusa še ne prepoznata, ga prosita, naj ostane z njima, ker gre proti večeru.[2]

To je morda ena najlepših molitev, ki jih najdemo v evangelijih. Te besede so prva molitev, ki jo učenci namenijo Vstalemu, in ganljivo je to vabilo, ki ga lahko vsi izrečemo njemu, da bi ostal z nami in med nami.

Oči obeh učencev se odprejo, ko razlomi kruh, in veselje, da sta ga končno prepoznala, ju spodbudi, da se vrneta v Jeruzalem ter prijateljem oznanita, da je vstal.

»Ostani z nama, kajti proti večeru gre.«

»Morda nič ne more bolje razložiti  izkušnje, ki smo jo fokolarine imele že od začetka, ko smo živele z Jezusom med seboj,« piše Chiara Lubich. »Jezus je vedno Jezus, in tudi če je navzoč samo duhovno, kadar je navzoč, razlaga Sveto pismo in v srcu gori njegova ljubezen: življenje. Ko smo ga spoznali, z neizmernim hrepenenjem pravimo: “Ostani z nami, Gospod, kajti proti večeru gre.” Brez tebe je črna noč …«[3]

Noč je simbol teme, neznanega, pomanjkanja tiste luči, ki je ne najdemo, ker ne verjamemo v njegovo navzočnost, ki nas še naprej vedno spremlja.

Noč obdaja naš planet, ki je ranjen in zlorabljen zaradi bratomornih spopadov, zaradi vojn, ki se še naprej pripravljajo iz pohlepa po moči in denarju.

Noč je tudi tista, v kateri živijo milijoni ljudi, ki nimajo več glasu, da bi kričali proti krivicam in zatiranju.

In kako se lahko mi zavemo Jezusove navzočnosti, ki se ne pokaže vedno tako, kakor pričakujemo? Kako naj razumemo, da hodi z nami in nam skuša pomagati prepoznati znamenja svoje navzočnosti? In predvsem: kako naj ustvarimo razmere, da se razodene in ostane z nami?

To so vprašanja, na katera morda ne znamo vedno odgovoriti. Vendar nas spodbujajo, da ne opustimo iskanja Jezusa, da usmerimo pogled k sopotniku na poti, ki ga pogosto ne vidimo, ter prepoznamo Tistega, ki je lahko navzoč, kadar med seboj  živimo medsebojno ljubezen.

Pot v Emavs je simbol vseh naših poti, je pot srečanja z Gospodom, pot, ki nam vrača veselje srca in nas vodi nazaj v skupnost, da bi skupaj pričevali, da je Kristus vstal od mrtvih.

Pripravila Patrizia Mazzola s skupino besede življenja

[1] François Mauriac, Vita di Gesù, Mondadori, Milano, 1950, str. 156.

[2] Prim. Lk 24,17–29.

[3] Chiara Lubich, Da bodo vsi eno, Družina, Ljubljana, 1985, str. 93.